,Nošeni na orlovih perutih‘

NAD območjem Sinaja, ki ga imenujejo »orlova dežela«, krožijo in jadrajo ptice s svojimi močnimi, širokimi krili. Torej so osvobojeni Izraelci, zbrani ob gori Sinaj, mogli dobro presoditi prikladnost po Božji besedi dane podobe, da jih je izpeljal iz Egipta »na orlovih perotih«. (2. Mojzesova 19:4; primerjaj Razodetje 12:14.) Skoraj 40 let kasneje je Mojzes lahko Jehovovo vodenje Izraela skozi pustinjo primerjal z orlovim, ki »izpodbuja k letanju gnezdnike svoje in nad svojimi mladiči leta, razprostira peruti svoje, jih nanje jemlje in jih nosi na krilih svojih«. (5. Mojzesova 32:9-12) Ko za orliče napoči čas, da začnejo leteti, jih roditelj – da bi jim vcepil idejo – izzove s frfotanjem in udarjanjem svojih kril, in jih potisne ali pa zvabi iz gnezda, da preizkusijo svoje perutnice.

Nekateri dvomijo, da orel res nosi mladiče na svojem hrbtu, vendar Sir W. B. Thomas poroča o izjavi vodnika na Škotskem glede zlatega orla, da »ptice roditeljice potem, ko svoj podmladek spodbodejo in ga včasih porinejo iz gnezda, planejo pod njega in pustijo borca za trenutek počivati na svojih krilih in hrbtu«. (The Yeoman’s England, London, 1934, str. 135) Bulletin Smithsonove ustanove (1937, št. 167, str. 302) navaja opazovalca iz Združenih držav Amerike: »Mati je mladičku pomagala iz gnezda med skalami in ga s suvanjem pustila pasti, rekel bi okrog 30 metrov; nato se je z razprostrtimi krili pognala navzdol podenj in pristal ji je na hrbtu. Skupaj z njim se je dvignila na vrh skale in ponovila postopek. [. . .] Z očetom sva kakor uročena gledala prizor več kot uro.« Glede teh poročil G. R. Driver pripominja: »Podoba [iz Pete Mojzesove knjige 32:11] torej ni samo sad bujne domišljije, temveč temelji na dejstvih.« (Palestine Exploration Quarterly, London, 1958, str. 56-7)