Vprašanja bralcev
V teh težkih ekonomskih časih se vedno več posameznikov in podjetij zateče k stečaju. Ali je po Svetem pismu za kristjana primerno, da vloži pismen predlog za stečaj?
Odgovor na to vprašanje dobro pokaže, kako nam Božja Beseda ponuja uporabno vodstvo tudi pri stvareh, ki so morda izrazito sodobne. Mnoge države imajo zakone, ki urejajo stečaj. Ti zakoni se od države do države razlikujejo, zato krščanska občina o tem ne daje pravnih nasvetov. Toda preglejmo, kakšni so po zakonu razlogi za stečaj.
Eden od razlogov, zakaj vlade dovolijo posameznikom in podjetjem oklicati stečaj, je naslednji: stečaj do določene mere ščiti tiste, ki posodijo denar ali dajo kredit (upniki), pred posamezniki oziroma podjetji, ki si od njih sposodijo denar oziroma se pri njih zadolžijo (dolžniki), pa dolga ne plačajo. Upnikom se morda zdi edina zaščita to, da se obrnejo na sodišče, kjer naj bi se oklical dolžnikov stečaj. Tako se dolžnikovo premoženje lahko razproda kot delno plačilo dolga.
Po drugi strani pa je stečaj zaščita za dolžnike, ki nikakor ne morejo ustreči upnikom. Dolžniku je morda ugodeno, da vloži predlog za stečaj, nato pa lahko upniki vzamejo nekaj njegovega premoženja. Toda zakon morda dolžniku dovoljuje obdržati dom ali določen minimalen del premoženja. Tako mu v bodoče ni treba živeti v stalnem strahu, da mu to nekdanji upnik vzame oziroma zapleni.
Očitno je torej, da ti zakoni pri denarnih in poslovnih pogodbah ponujajo nekaj zaščite obema stranema. Toda poglejmo zdaj, kakšen koristen nasvet ponuja Biblija.
Težko bi kdo prebral Biblijo od prve do zadnje strani, ne da bi ugotovil, da Biblija ne priporoča sposojanja. Odličen nasvet o tem najdemo v knjigi Pregovorov 22:7 : »Bogatin gospoduje ubogim, in kdor jemlje naposodo, je hlapec posojevalcu.«
Spomnimo se tudi Jezusove prispodobe iz Matevževega evangelija 18:23-34 (EI), ki govori o sužnju, ki je imel zelo velik dolg. Zato »je ukazal njegov gospodar prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel«. Toda zatem se je gospodar, kralj, omehčal in se ga usmilil. Ko pa se je suženj kasneje izkazal za neusmiljenega, je kralj ukazal, naj ga ,izročijo mučiteljem, dokler mu ne bo povrnil vsega dolga‘. Očitno je najboljše in priporočljivo ogibati se sposojanja denarja.
Božji služabniki staroveškega Izraela so sklepali kupčije, zato je včasih prišlo tudi do sposojanja in posojanja. In kako jih je o tem poučil Jehova? Če si je kdo hotel sposoditi denar, da bi sklenil ali razširil kupčijo, je bilo za Hebrejce povsem zakonito in normalno, da tak plača obresti. Vendar pa je Bog svoje ljudstvo opomnil, naj bodo nesebični, kadar posojajo Izraelcu, ki je v potrebi; naj si iz njegove nesreče ne kujejo dobička, s tem da mu zaračunajo obresti (2. Mojzesova 22:25). V Peti Mojzesovi knjigi 15:7, 8 pravi: »Ako bode med vami ubožec, [. . .] mu [rad] odpri roko in voljno mu daj naposodo, kolikor zadostuje potrebi njegovi, česar strada.«
Podobno dobroto in pozornost so odsevali tudi predpisi, ki so določevali, naj upniki dolžniku ne zasežejo osnovnih življenjskih potrebščin, kot je hišni mlinski kamen ali oblačilo, ki ga ponoči greje (5. Mojzesova 24:6, 10-13; Ezekiel 18:5-9).
Seveda pa vsi Judje niso sprejeli in upoštevali sporočila, ki so ga posredovali ti ljubeči zakoni njihovega velikega Sodnika in Postavodajalca (Izaija 33:22). Nekateri lakomni Judje so s svojimi brati zelo trdo ravnali. Tudi danes so nekateri upniki pri svojih zahtevah morda trdi in nerazumni, celo do iskrenih kristjanov, ki trenutno morda niso sposobni plačati dolga, ker jih je doletelo kaj nepredvidenega (Propovednik 9:11). S svojimi neizprosnimi zahtevami morda posvetni upniki potisnejo takega dolžnika v stanje, ko meni, da se mora zaščititi. Toda kako? Za upnika je v nekaterih primerih sprejemljiv le zakonit korak — stečaj. Nelakomen kristjan, ki ni brezbrižen do svojih dolgov, se bo morda zatekel k temu, da bo vložil pisni predlog za stečaj.
Toda zavedati bi se morali še druge strani te zadeve. Kristjan je morda zadolžen, ker se preprosto ni obvladal pri tem, kaj oziroma koliko je porabil ali pa ker ni vnaprej razumno pretehtal svojih poslovnih odločitev. Ali naj bi bil potem do svojega dolga kar malomaren in bi takoj videl rešitev v stečaju ter s tem, zaradi svoje slabe presoje, prizadel druge? Biblija ne podpira takšne denarne neodgovornosti. Božje služabnike roti, naj bo njihov da — da (Matevž 5:37). Vredno se je spomniti tudi Jezusovega priporočila, naj se, predno se začne graditi stolp, preračunajo stroški (Lukež 14:28-30). V skladu s tem bi moral kristjan, predno se zadolži, skrbno razmisliti o možnih nezaželjenih posledicah. Ko pa se zadolži, bi se moral čutiti dolžnega, da vrne denar posameznikom oziroma podjetjem, od katerih si ga je sposodil. Če se zdi neki kristjan mnogim ljudem neodgovoren oziroma nevreden zaupanja, si je morda že zapravil ugled, za katerim si je prizadeval in tako nima več dobrega pričevanja od teh, ki so zunaj (1. Timoteju 3:2, 7).
Spomnimo se, kaj nam Psalm 15:4 pove o ljudeh, kakršne sprejema Jehova. Takole beremo: »[Tisti, ki ga Bog prizna], ko priseže, čeprav v škodo svojo, ne prevrača besede.« Da, Bog od kristjanov pričakuje, da s svojimi upniki ravnajo tako, kakor sami želijo, da bi se ravnalo z njimi (Matevž 7:12).
Sklep: Biblija ne izključuje možnosti, da se kristjan v izjemnih okoliščinah lahko okoristi zaščite, ki mu jo s stečajem ponujajo cesarjevi zakoni. Vendar pa bi morali biti kristjani izjemni tako v poštenosti kakor v zanesljivosti. Torej, bi morali dati zgled tudi v svoji iskreni želji, da zadostijo svojim denarnim obveznostim.