Duhovščina in tobak

PRED več kot 115 leti je doktor medicine John Cowan napisal knjigo The Use of Tobacco vs. Purity, Chastity and Sound Health. Glede na najnovejše spoznanje o škodljivih učinkih tobaka so bila njegova opažanja, kako sega po tobaku duhovščina, daljnovidna in so še kako koristna za vsakogar, ki hoče danes služiti Bogu. Dr. Cowan v četrtem poglavju, kjer obravnava moralne učinke rabe tobaka, pripominja:

»Če je uporaba tobaka škodljiva za telo — kar je jasno dokazano — koliko bolj mora biti moralno škodljiva; saj velja fiziološki zakon: ,karkoli kvari ali draži telo, kvari tudi živčevje in možgane ter navsezadnje razum‘. Raba ali zloraba telesa vpliva na človekov razum — na njegovo razmišljanje, govor in dejanja. Tobak je s takšnim ali drugačnim imenom slab in — če odmislimo škodljivost — le kako se lahko ob njem v naših mislih oblikujejo ali razvijajo čisti, neoporečni, pravični in moralni občutki ter dejanja? Ali si lahko kdo zamisli — če si je to sploh mogoče zamišljati — da je Kristus, ko je zgledno živel na zemlji ter učil in oznanjeval o čistosti, neomadeževanosti, ljubezni in dobrotljivosti, pri tem kadil, njuhal in žvečil tobak? Ali ne bi bila že pomisel na to svetoskrunska? Pa vendar verski služabniki — laiki, pridigarji in razlagalci Njegovih zakonov in naukov — z malovrednim in strupenim plevelom onečaščajo svoja telesa in spridijo svoje duše. Ali lahko takšni ljudje in njihovi privrženci posnemajo Kristusa in živijo po visokih moralnih načelih? Mislim, da ne.«

»Skušajmo, seveda če nam to sploh uspe, povezati požeruha, pijanca in kadilca s svetostjo srca. Pri povezovanju teh dveh zamisli je čutiti nekaj nenaravnega, odbijajočega in upirajočega. Tako kot se lahko sprevržejo telesna hrepenenja in človek ni več takšen, kot ga vidijo drugi, lahko otopi tudi njegova notranjost, njegov čut za moralnost. Čist duh ne bo in ne more prebivati v pokvarjeni hiši. Obstaja naravna povezava med gmotnimi in duhovnimi rečmi, tako da svojstva enih označujejo lastnosti drugih. Izpovedovalec vere in suženj tobaka . . . lahko povsem odkrito in iskreno prizna, da je raba tobaka pogubna, moralno slaba navada; vendar ga k temu spodbuja notranjost; zlagana, izumetničena postava njegovih udov, ki ga navajajo k nenasitnemu poželenju, naj s tem nadaljuje. Ta zlagana postava je lahko močnejša od njegove naravne zdrave pameti, pa tudi vesti. Ali ni raba tobaka jasno kršenje enega od Božjih zakonov, vsajenih v naš organizem? Ali ni kršenje kateregakoli Božjega zakona prestopek in greh? In če je človeku prešlo v navado, da krši enega od Božjih zakonov, ali ne bo zlahka in povsem naravno kršil tudi druge? In nazadnje, kako lahko imamo nekoga za moralnega učitelja, če s svojim vedenjem bližnjim priporoča življenje, v katerem stalno krši zakone svojega organizma?«