Vprašanja bralcev

Ali je Zaharija, oče Janeza Krstnika, postal gluhonem, kot je na prvi pogled videti v Lukovem evangeliju 1:62?

Nekateri so zaključili, da je Zaharija tudi oglušel. V biblijski pripovedi beremo: »Po očetu so mu [otroku] nameravali dati ime Zaharija, toda njegova mati je posegla v besedo in rekla: ,Nikakor, temveč Janez mu bo ime.‘ Oni pa so ji odgovorili: ,Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki mu bi bilo tako ime.‘ Po znamenjih so spraševali njegovega očeta, kako bi ga on rad imenoval. Zahteval je deščico in zapisal: ,Janez je njegovo ime.‘ « (Luka 1:59-63)

V tej pripovedi ničesar izrecno ne pravi, da je Zaharija določen čas oglušel.

Pred tem je angel Gabrijel Zahariju naznanil rojstvo sina, ki naj bi mu dal ime Janez. Ostareli Zaharija je temu težko verjel. Angel mu je odgovoril: »Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo spolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.« (Luka 1:13, 18-20) Angel ni rekel, da Zaharija ne bo mogel slišati, ampak da ne bo mogel govoriti.

Pripoved se nadaljuje: »Ko pa je prišel ven [iz svetišča], jim [čakajočim] ni mogel nič povedati. Tedaj so spoznali, da je v svetišču videl prikazen. Dajal jim je sicer znamenja, vendar je ostal nem.« (Luka 1:22) Grška beseda, tu prevedena z nem, izraža misel, da nekdo ne more govoriti, slišati ali pa oboje hkrati (Luka 7:22). Kaj pa Zaharija? Upoštevajmo, kaj se je zgodilo, ko je ozdravel: »Njemu pa so se pri priči razvezala usta in jezik, da je spet govoril, in je poveličeval Boga.« (Luka 1:64) Zato je razumno sklepati, da je bil prizadet le Zaharijev govor.

Zakaj so potem »po znamenjih spraševali« Zaharija, »kako bi ga [otroka] on rad imenoval«? Nekateri prevodi tu zapišejo »v jeziku znamenj« ali »rabili so jezik znamenj«.

Zaharija, ki je bil od angelove objave nem, je bil pogosto prisiljen rabiti kretnje, neke vrste jezik znamenj, da se je lahko izrazil. V templju na primer je ljudem »dajal . . . znamenja« (Luka 1:21, 22). Ko je kasneje prosil za deščico, je moral to storiti z znamenji ali kretnjami (Luka 1:63). Zato je možno, da so mu ljudje okrog njega v času, ko je bil nem, nehote tudi sami kaj pokazali s kretnjami.

Vendar pa obstaja še bolj verjetna razlaga znamenj, omenjenih v Lukovem evangeliju 1:62. Elizabeta je ravnokar povedala, kaj misli o sinovem imenu. Nato so, ne da bi jo hoteli pobiti, hoteli slišati še odločitev njenega moža, kar je bilo čisto prav. To so lahko storili samo s pogledom ali s kretnjo. Dejstvo, da Zahariju vprašanja niso napisali, da bi ga prebral, dokazuje, da je slišal ženine besede. Tako mu je lahko njihov pogled ali primerna gesta pomenila: ,Vsi smo slišali (tudi ti Zaharija), kaj je priporočila, toda kakšna je tvoja končna odločitev glede otrokovega imena?‘

Takoj za tem se je zgodil še en čudež, ki je položaj spremenil. »Njemu so se pri priči razvezala usta in jezik, da je spet govoril.« (Luka 1:64) Njegov sluh ni bil prav nič prizadet, zato tu ni omenjen.