Vprašanja bralcev

◼ Kaj naj stori krščanska družina, če mora njihov otrok obiskovati šolo, kjer je obvezen verouk?

Krščanski starši ne želijo, da bi se njihovi otroci učili nauke krive vere. Toda obstajajo okoliščine, ko otrok ne more iti iz razreda, v katerem se poučuje verouk, čeprav ne želi sodelovati v krivem čaščenju ali obredih.

Božji prijatelj Abraham je pokazal odličen vzorec verouka za otroke. Potomce je vzgajal v Kanaanu, kjer so bili obkroženi z religioznimi zmotami in gnusnimi ”svetimi“ običaji. (Primerjaj 2. Mojzesovo 34:11-15; 3. Mojzesovo 18:21-30; 5. Mojzesovo 7:1-5, 25, 26; 18:9-14.) Svojo družino je versko poučeval. Bog je bil prepričan, da bo ’zapovedal svojim sinovom in svoji hiši, naj se drže Jehovovega pota ter delajo po pravičnosti‘ (1. Mojzesova 18:19).

Kot mladenič je tudi Jezus imel koristi od nasvetov družine in skupščine glede pravega čaščenja. Tako je ”napredoval v modrosti in starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh“ (Luka 2:52).

V mnogih delih sveta se mladi kristjani izobražujejo v posvetnih šolah. Vse, kar se učijo, ni vedno popolnoma v skladu z biblijsko resnico in dokazanimi dejstvi. Na primer, generacije mladih kristjanov so obiskovale pouk znanosti in biologije kot del rednega učnega načrta. Mnogi od njih so bili tako izpostavljeni prevladujočim teorijam o evoluciji in združenem gledišču o ”naravnem“ poreklu življenja na zemlji.

Vendar ta izpostavljenost mladih kristjanov ni pritegnila k brezbožni evoluciji. Zakaj? Zato, ker so že prej doma in na krščanskih sestankih dobili točno spoznanje na podlagi Božje navdihnjene besede, ki jim pomaga izuriti ’preizkušen in izurjen čut, da razlikujejo med dobrim in zlim‘ (Hebrejcem 5:14). Mnogi starši so z otroci proučili pretveze evolucijskih dokazov iz knjige, ki okrepi vero, Življenje - kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem? a Tako opremljeni ti šoloobvezni otroci šolske razlage o evoluciji ne sprejmejo kot verjetne. Kljub temu pa so sposobni pri spraševanju in preizkusih znanja pokazati, da so pozorni, in da se lahko naučijo posredovanih posameznosti. Nekateri imajo celo možnost, ponuditi drugo pojasnilo in dokaze, ki jih človekov Stvarnik predstavlja v Bibliji (1. Petrovo 3:15).

Kako pa je z učnimi urami, namenjenimi poučevanju religije, ki v okolici prevladuje ali pa religije na splošno?

Malo je verjetno, da bi takšno poučevanje bilo nevtralno, le informativno. Učitelj je mogoče celo sam te vere in želi vplivati na misli in srce učencev. Zaradi tega imajo Jehovove priče raje, da je njihov otrok opravičen verouka. To otroku omogoči šolski čas uporabiti bolj koristno za naloge za druge šolske ure ali proučevanje v šolski knjižnici.

Vendar ponekod takšne prošnje zavračajo. Šolske ali posvetne oblasti lahko celo zahtevajo, da morajo vsi otroci obiskovati verouk, da bi izdelali razred. V takem primeru mora vsaka družina sama odločiti, kako bo ravnala.

Nekateri Božji služabniki v preteklosti so bili neprostovoljno izpostavljeni verskemu pouku ali obredom, pa so ostali zvesti pravemu Bogu. Tako je bilo verjetno z Mojzesom. Odrasel je kot vnuk egiptovskega faraona in ”se je izobrazil v vsej egipčanski modrosti“ (Apostolska dela 7:20-22). To je do neke mere vključevalo tudi egiptovska verovanja in verske navade. Toda Mojzesa so ščitili izredni napotki, katere je očitno prejel od svoje družine in morda ostalih Hebrejcev (2. Mojzesova 2:6-15; Hebrejcem 11:23-26).

Razmisli tudi o zgledu treh mladih Hebrejcev, Danijelovih tovarišev, ki so jih v Babilonu posebej šolali za kraljevo službo (Danijel 1:6, 7). Niso smeli svobodno izbirati, kaj želijo delati in česa ne. Ob neki priložnosti je kralj Nabuhodonozor odredil, da se tudi oni z drugimi uradniki zberejo pri zlati podobi. Postavil jo je v ravnini Duri, kjer naj bi jo počastili kot nacionalni simbol. Kako so reagirali trije Hebrejci? Lahko smo prepričani, da najraje ne bi bili tam, toda to ni bilo mogoče.b Kljub temu so ostali zvesti svojemu verovanju in Vsemogočnemu Bogu. Njihova bogaboječa vest jim je dopustila, da so bili tam prisotni, odločno pa so odklonili sodelovati ali biti osebno vključeni v kakršnemkoli aktu krive religije (Danijel 3:1-18).

Kadar je pri verouku obvezna prisotnost za vse učence, in je morda obvezno imeti pozitivno oceno pri nalogah, bodo otroci pravih kristjanov mogoče prisotni, kot je bila prisotna trojica po Nabuhodonozorjevem ukazu. Toda mladi kristjani bodo Boga postavili na prvo mesto. Ni jim potrebno izpodbijati vsake nepravilne trditve ali nebiblijska ravnanja drugih, podobno kot trije Hebrejci niso poskušali motiti drugih, ki so se priklonili zlati podobi. Mladi kristjani kajpak ne bodo sodelovali v čaščenju, skupnih molitvah, verskih pesmih in podobnih stvareh.

Ti mladi bi si morali prizadevati ob drugem času izgrajevati znanje ’iz Svetega pisma, ki more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki vodi v zveličanje‘ (2. Timoteju 3:15). Starši bi se morali stalno pogovarjati z otroci in kontrolirati vsebino pouka v šoli. To bo odraslim kristjanom pomagalo, da bodo opazili, kaj je potrebno popraviti ali razjasniti na osnovi Biblije, tako da njihovi otroci ne bi bili zbegani ali zapeljani.

[Podčrtne opombe]