Vprašanja bralcev

◼ Ali je primerno za kristjana ob smrti nekoga dati rože svojcem ali pa cvetje poslati v mrliško vežico?

V nekaterih deželah je to povsem običajno. Vendar pa je imela uporaba cvetja pri pogrebih včasih religiozen pomen. Zato zadevo podrobno raziščimo, še posebno če obstajajo drugi podobni običaji, ki imajo, kot izgleda, povezave s krivo religijo. Upoštevajmo komentar iz The Encyclopedia of Religion (1987) (Enciklopedija religije):

”Cvetje je povezano s področjem svetosti preko njegove povezave z božanstvi in boginjami. Flora, rimska boginja pomladi in cvetja, prinaša lepoto in prijeten vonj cvetja . . . Božanstva se lahko pomiri in časti . . . z darovanjem hrane in cvetja.

Po vsem svetu so pogrebni običaji povezani s cvetjem. Grki in Rimljani so s cvetjem pokrili umrle in grobove. Na Japonskem se duše pokojnih budistov dvigajo na lokvanjih, spomeniki na grobovih pa so podprti z izklesanimi lokvanji . . . Na Tahitiju po smrti telo ovijejo z šopkom praproti, na truplo pa izlijejo cvetni parfum, da bi olajšali odhod v sveto posmrtno življenje . . . Cvetje se lahko pojavi pri posvečevanju tudi v obliki zažiganja kadil in dišav.“

Nekateri kristjani, glede na to, da se zavedajo povezave cvetja s krivo religijo čutijo, da ne bi smeli dajati ali pošiljati cvetja ob pogrebih. Njihovi občutki lahko odražajo željo izogibati se posvetnih običajev, ker Jezusovi sledilci ’niso del sveta’. (Janez 15:19) Vseeno pa, na zadevo vplivajo ustrezni biblijski teksti kakor tudi krajevni običaji.

Cvetje je del Božjih dobrih darov, ljudem v veselje. (Apostolska dela 14:15-17; Janez 1:17) Njegova ustvarjena lepota cvetja se je uporabljala v pravem čaščenju. Svečnik ob skrinji zaveze je bil okrašen z ’mandeljnovimi cvetovi.‘ (2. Mojzesova 25:31-34) Rezbarije na templju so vsebovale cvetne kite in palmova drevesa. (1. kraljev 6:18, 29, 32) Očitno, poganska uporaba cvetja in cvetnih kit ne pomeni, da bi se jih pravi častilci morali vedno izogibati. (Apostolska dela 14:13)

Kakšno pa je mnenje o obsežni paleti sledečih običajev, kot npr. tudi pogrebnih običajev? Biblija navaja precej običajev, nepravilnih za prave častilce pa tudi takih, ki jim je Božje ljudstvo sledilo. V 1. knjigi kraljev 18:28 je citiran ’običaj‘ Baalovih častilcev, da so ’vpili na ves glas in se zarezovali‘ — običaj, ki mu pravi častilci niso sledili. Po drugi strani pa Ruta 4:7 odobrava ’starodavni običaj v Izraelu glede načina potrjevanja ponovnega odkupanečesa‘.

Bogu sprejemljivi običaji so lahko sestavljeni iz nedvoumno religioznih zadev. Ko je Bog opisal Pashalni obred, uporabe vina ni omenil, vendar pa je bilo v prvem stoletju običajno uporabiti čašo vina. Jezus in apostoli niso zavrnili tega religioznega običaja. Zdel se jim je neoporečen in zato so mu sledili. (2. Mojzesova 12:6-18; Luka 22:15-18; 1. Korinčanom 11:25)

Podobno je z nekaterimi pogrebnimi običaji. Egipčani so mrtve običajno balzamirali. Zvesti patriarh Jožef tega ni avtomatsko zavrnil rekoč: ’To je poganski običaj in zato ga mi kot Hebrejci zavračamo.‘ Raje je ”ukazal svojim služabnikom zdravnikom, naj njegovega očeta mazilijo“, očitno zato, da bi bil kasneje lahko pokopan v obljubljeni deželi. (1. Mojzesova 49:29–50:3) Judje so kasneje razvili različne pogrebne običaje, npr. kopanje umrlega in pokopavanja istega dne, ko je umrl. Zgodnji kristjani so ta judovski običaj sprejeli. (Apostolska dela 9:37)

Kaj pa, če izgleda, da pogrebni običaj temelji na religiozni zmoti, npr. verovanju v nesmrtno dušo? Spomni se, kot piše v enciklopediji, da ponekod ’po smrti telo ovijejo s šopkom praproti, na truplo izlijejo cvetni parfum, da bi olajšali odhod v sveto posmrtno življenje‘. Če je nek običaj podoben to še ne pomeni, da bi se Božji služabniki morali izogibati vsega podobnega. Dasi Judje niso verjeli v ’odhod v sveto posmrtno življenje‘, Biblija pravi: ”Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.“ (Janez 12:2–8; 19:40)

Kristjani bi se morali ogibati običajev, ki nasprotujejo biblijski resnici. (1. Korinčanom 6:14-18) Vendar, različne predmete, oblike in običaje lahko ob nekem času ali prostoru napačno razlagamo ter povežemo z nebiblijskim poučevanjem. Častili so drevesa, oblika srca je bila sveta in tudi kadila so uporabljali v poganskih obredih. Ali to pomeni, da kristjani nikoli ne smejo uporabljati kadil, lik dreves v dekoracijah ali pa nositi nakita z obliko srca.a To je neutemeljen zaključek.

Pravi kristjani bi morali pretehtati: Bodo ti običaji navedli druge na misel, da sem privzel nebiblijsko verovanje ali navade? Čas in pa kraj lahko vplivata na odgovor. Običaj (ali oblika) je lahko imel tisočletja nazaj pomen v krivi religiji ali pa ga ima še danes v nekaterih daljnih deželah. Vendar preden porabimo čas za preiskavo, se vprašajmo: Kako se gleda na to v okolju kjer sedaj živim? (Primerjaj 1. Korinčanom 10:25-29.)

Če je dobro znano, da ima običaj (ali oblika, npr. križ) pomen krive religije, se mu izogni. Kristjani torej ne bodo pošiljali rož v obliki križa ali rdečega srca, če ima to religiozen pomen. Lahko pa obstajajo tudi drugi načini v katerih ima cvetje na pogrebih ali ob grobu v določenih krajih religiozen pomen. Tudi tega bi se kristjani morali ogibati. S tem pa ni rečeno, da preprost šopek ali rože, ki jih prinesemo prijatelju v bolnišnico, morajo izgledati kot religiozno dejanje, ki se ga moramo izogibati.b

Nasprotno pa je v svetu običaj prinašanja rož široko razširjen in se nanj gleda kot na izraz primerne prijaznosti. Cvetje lahko s svojo lepoto naredi žalostno situacijo prijaznejšo. To je lahko tudi gesta naklonjenosti in zaskrbljenosti. Drugod pa se lahko enake občutke izrazi z navado radodarnega dajanja, kot je npr. priprave kosila bolnim ali prizadetim. (Spomni se naklonjenosti do Dorke, ker je izražala svoje zanimanje in skrbela za druge. [Apostolska dela 9:36-39]) Tako početje ni naravnost povezano s krivim verovanjem in nekatere Jehovove priče imajo navado prinesti prijetno cvetje prijateljem v bolnišnici ali ob smrtnem primeru. Posamezniki pa lahko svoje zanimanje in občutke še dodatno izrazijo s praktičnimi postopki. (Jakob 1:27; 2:14-17)

[Podčrtne opombe]