Oznanjevalci Kraljestva poročajo

Zaupali so Jehovu

JEHOVA je zapovedal svojim Pričam, naj oznanjujejo dobro vest o Kraljestvu po vsem svetu, da bi tako ljudje vseh narodov imeli priložnost spoznati Božji novi svet. V mnogih deželah je naše delo ovirano, često zaradi hujskanja duhovščine tako imenovanega krščanstva. Tako je tudi v neki deželi v Afriki. Toda Jehovove priče ravnajo tako, kot kralj David. Dejal je: ”V Boga upam. Ne bom se bal.“ (Psalm 56:11, AC) Doživljaji naših bratov v tej deželi kažejo, da zaupajo Jehovu in nadaljujejo z njegovim važnim delom.

Priča, ki je delal kot šolski ravnatelj, je vztrajal na tem, da ’bolj posluša Boga kot ljudi‘ s tem, da je bil nevtralen v državnih zadevah. (Apostolska dela 5:29, AC) Zaradi tega so ga hudo pretepli in pričakovati je bilo, da bo obsojen, kot izdajalec. Vsi so menili, da ga bodo ubili. Vendar pa je brat zaupal Jehovu. Ostal je zvest in je pojasnil, kakšni vzgibi vesti so mu narekovali to stališče. Rezultat? Obtožba je bila umaknjena in lahko se je vrnil v domači kraj, opravičiti pa so se mu morali tudi državni agenti, ki so ga pretepli. To zvesto Pričo so ponovno vključili v učiteljski poklic in jo celo povišali v šolskega inšpektorja.

Koordinator neke šole je odpustil učitelja — našega brata. Mesec dni pozneje je vzel od nekega posebnega pionirja knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji in privolil v biblijski študij. Po predelanem šestem poglavju te knjige, je odstopil s položaja koordinatorja šole in začel z ženo obiskovati vse sestanke Jehovovih prič. Nekega nedeljskega jutra je bil odpuščeni učitelj prijetno presenečen, ko je srečal moža, ki ga je odpustil iz šole, še posebno zato, ker je ugotovil, da je na tem, da postane duhovni brat.

Drug doživljaj iz iste dežele ponazarja, kako Jehovove priče vcepljajo spoštovanje do Jehovovih priprav in ohranjajo organizacijo čisto. Posebni pionir, ki je delal na odmaknjenem področju, je moral prenašati precejšnje nasprotovanje. Ker je bil iz drugega plemena in pokrajine, so ga želeli sovražniki resnice pregnati iz vasi. Vendar pa je vaški poglavar opozoril na njegovo dobro vedenje in izredne sadove njegovega oznanjevanja in ni dopustil, da bi ga izgnali. Poglavar je namreč opazil, da so, odkar je bil tu posebni pionir, ljudje bolj spoštovali oblast in so plačevali davke in enkrat tedensko delali na občinski cesti. (Rimljanom 13:1, 7)

Neko noč pa so zasačili drugo Pričo pri prešuštvu z žensko, ki ni bila Priča. Seveda je zaradi tega nastal škandal in poglavar je poslal po posebnega pionirja ter ga pograjal: ”Vašega brata smo ujeli pri prešuštvu. Vi, Jehovove priče, se prav nič ne razlikujete od drugih religij.“ Posebni pionir pa je razložil: ”Kljub temu, da smo nepopolni, se vendarle razlikujemo od drugih, ker ne opravičujemo tistih, ki delajo tako velike grehe.“

Priča, ki je prešuštvoval, je moral odsedeti zaporno kazen in plačati globo. Razen tega je bil izključen iz skupščine kot neskesani prestopnik. Takšno ravnanje je presunilo poglavarja in zaprlo usta vsem, ki so se posmehovali Jehovovim pričam. Poglavar je opozoril: ”Ne govorite slabo o Jehovovih pričah, kajti oni imajo resnico. Takšno ravnanje ni značilno za druge religije.“

Zveste priče v tej deželi sledijo opominu iz Psalma 37:3, AC: ”Upaj v Gospoda in delaj dobro, prebivaj v deželi in goji zvestobo.“ Ali tudi mi tako zaupamo v Jehova kot ti kristjani?