Bilo je bližje, kot so mislili!
LETO 609. pred našim štetjem. Kraj — Jeruzalem. Govornik — prerok Jeremija. Napovedoval je uničenje svojega ljubljenega mesta Jeruzalema; uničenje bi ga naj zadelo zato, ker so Judje zapustili Jehova in častili krive bogove. Sodelovali so v razuzdanem bogočastju na višavah. Žrtvovali so pitne daritve poganskim bogovom, častili sonce, mesec in zvezde, zažigali kadilo Baalu ter žrtvovali otroke Molohu. (1. kraljev 14:23, 24; Jeremija 6:15; 7:31; 8:2; 32:29, 34, 35; Ezekijel 8:7-17)
V njihovih očeh je bil Jeremija pesimist in fanatik, nezadovoljen z vsem in vsakomur. Jeremija jih je 38 let opozarjal in 38 let so se mu Jeruzalemčani posmehovali. Ljudje so odklanjali Jehova, češ da nima moči, da bi se zanje zanimal. Govorili so: ”Bog [Jehova, New World] ne stori nič dobrega in nič hudega“ in ” ’Gospod [Jehova, NW] je zapustil deželo‘ in ’Gospod [Jehova, NW] ne vidi‘.“ (Sofonija 1:12; Ezekijel 9:9)
Preroka Jeremija in Ezekijel sta oznanjala uničenje Jeruzalema, zgodilo pa se ni nič. Zato Izraelci niso verjeli, da bi se takšne napovedi lahko izpolnile v njihovem času. Govorili so: ”Na dolgo se vlečejo dnevi in iz vsega prerokovanja ni nič.“ Jehova pa jim je odgovoril: ”Blizu so dnevi . . . Jaz, Gospod, bom govoril. Kar govorim, govorim, in to se spolni. Ne bo se več zavlačevalo. Da v vaših dneh, uporna hiša, bom govoril besedo in jo tudi spolnim.“ (Ezekijel 12:22-25)
Leta 609 pred našim štetjem je za Jehova prišel čas, da izpolni svoje besede. Ko je Jeremija že skoraj štiri desetletja razglašal opozorilo, so Jeruzalem obkolile babilonske čete. Po osemnajstih mesecih je bilo obzidje porušeno, tempelj požgan in večina ljudi odpeljanih v izgnanstvo v Babilon. Kot je bilo napovedano, je bilo mesto uničeno z mečem, lakoto in kugo. (2. kraljev 25:7-17; 2. kroniška 36:17-20; Jeremija 32:36; 52:12-20)
Jeremija je imel prav, ostali pa so se motili. Bilo je bližje, kot so mislili! Preroško videnje ni bilo namenjeno daljnji prihodnosti. Nanašalo se je na njihove dni.
To ni samo zgodovina. Kar se je zgodilo z Jeruzalemom, je preroška slika. Naznanjalo pa je še nekaj. Sodobno krščanstvo nosi Kristusovo ime in trdi, da je v zaveznem odnosu z Bogom, ravna pa kot prebivalci starega Jeruzalema. Na splošno krščanske cerkve učijo poganske nauke, okužene so s spolno nemoralo, zagovarjajo politične ureditve, podpirajo vojne, sprejeli so evolucijo in s tem zavrnili Boga kot Stvarnika. Zatem zatiskajo oči pred žrtvovanjem milijonov nerojenih otrok na oltarju preračunljivosti, na splošno privzemajo človeške filozofije in trdijo, da je Biblija mit in legenda.
Prav tako kot so se Jeruzalemčani norčevali iz Jeremija, tako se danes krščanstvo posmehuje Jehovovim pričam. Opozorilo Jehovovih prič o prihajajočem uničenju v Harmagedonu odklanjajo kot nepomembno. ’Bog se ne zanima za Zemljo,‘ pravi tako imenovano krščanstvo. ’Kar naj upravlja nebesa, mi bomo pa Zemljo. In če pride Harmagedon, to ne bo za časa naše generacije. To zgodbo smo že slišali. S tem nas ne boste slepili!‘
Se bo tako zgodovina ponovila? Se bo še enkrat zgodilo, da bodo milijoni spoznali, da je bližje, kot so mislili?