Vprašanja bralcev
◼ Ali je Jezus mislil na Juda, ko je Pilatu dejal: »Zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh«? (Janez 19:11)
Izgleda, da Jezus tukaj ni mislil na Juda ali kakšnega drugega človeka. V dogodke, ki so pripeljali do tega, da se je Jezus znašel pred Pilatom in ga je čakala smrt, so bili vpleteni številni graje vredni ljudje.
Verjetno najprej pomislimo na Juda zato, ker je ta podkupljivi apostol postal izdajalec. (Janez 6:64, 71; 12:4—6) Juda se je sestal z velikimi duhovniki, ki so se hoteli »znebiti« Jezusa. Judu so plačali 30 srebrnikov, da bi ga izdal. (Luka 22:2—6) Brez dvoma je Juda zelo grešil, kar se tiče Jezusove smrti.
Vendar Juda ni sam povzročil Jezusovo smrt. Veliki duhovnik Kajfa je spodbujal druge, naj umorijo Jezusa. (Janez 11:49, 50) Matej pripoveduje, da so »višji duhovnik in ves veliki zbor (sinedrij)« obsodili Jezusa, delovali so kot skupina. »Posvetujejo [se] vsi višji duhovniki in starešine ljudstva zoper Jezusa in sklenejo, da ga izroče smrti. In ga zvežejo in odpeljejo ter izroče deželnemu poglavarju Pilatu.« (Matej 26:59—65; 27:1, 2) Razen tega, ko je Pilat ugotovil, da je Jezus nedolžen, je »množica« zahtevala, naj izpusti Baraba. Nasprotno pa so glede Jezusa vzklikali: »Pribij ga na kol!« (Matej 27:20—23, NS; Janez 18:40)
Jezus torej po vsej verjetnosti ni govoril o nekem določenem posamezniku, ko je Pilatu dejal: »Zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh.« (Janez 19:11) Čeprav je Juda, »sin pogube«, nosil posebno veliko krivico, so še mnogi drugi bili krivi za greh, ker so ubili Jezusa. (Janez 17:12) Zato je Peter ob binkoštih Jude pozval, naj se pokesajo zaradi svojega smrtnega greha zoper Božjega Sina. (Apostolska dela 2:36—38) Ti Judje so bili del naroda, ki je bil predan Jezusovemu Bogu, Jehovi. Na voljo so jim bile prerokbe, v katerih so lahko prepoznali Jezusa kot Mesija. Mnogi med njimi so videli Jezusove čudeže. Zato so gotovo bolj grešili, kot pa nejudovski uradnik, ki je Jezusa proglasil za nedolžnega. (Janez 18:38)
◼ Kaj je bilo bistvo Jehovinih besed, izrečenih Ezekijelu, da bo njegov obraz trd, kakor so bili obrazi Judejcev?
Ezekijel je bil Božji prerok, služil je med Judi, ki so bili odpeljani v babilonsko ujetništvo. Ti ujetniki so očitno mislili, da jih bo Jehova kmalu rešil, ker so bili njegovo izbrano ljudstvo. Niso razumeli, da je do tega prišlo zato, ker so zaslužili njegovo nemilost. Ko je Jehova napotil Ezekijela naj ‚jim govori z njegovimi [Jehovinimi] besedami‘, mu ni dal lahke naloge. Ko je Bog pripravljal preroka, ga je opozoril, da ga ‚ne bodo hoteli poslušati, ker nočejo mene [Jehove] poslušati, zakaj vsa hiša Izraelova je trdega čela in otrplega srca‘. (Ezekijel 3:4, 7)
Ob tem pa je Bog Ezekijelu rekel: »Glej, naredim tvoje obličje tako trdo, kakor je njih obličje, in tvoje čelo tako trdo, kakor je njihovo čelo; kakor diamant, trše od kremena naredim tvoje čelo. Ne boj se jih.« (Ezekijel 3:8, 9, EI)
Ljudje so bili trmasti in uporni. (Ezekijel 2:6) Ali jim bo uspelo premagati ali zastrašiti Božjega poslanca? Ne. Ker ga podpira Bog, Ezekijel ne bo postal mehkejši od njih. Kremen je zelo trd kamen, trši od železa. Če se trdovratni, neodzivni Judje lahko primerjajo s kremenom, se lahko primerja tudi Ezekijel. Še več, podoben naj bi bil diamantu, najtršemu mineralu, ki je tako trd, da lahko izgrebe celo kremen. (Jeremija 17:1, 2)
To pa ne pomeni, naj bi si današnji Božji služabniki želeli, da bi bili nepopustljivi, neobčutljivi za občutke drugih ali da bi brezobzirno ravnali po svoji volji. Upoštevaj, kakšno spodbudo je dal apostol Peter glede odnosov med ljudmi: »Končno, bodite vsi složni, sočutni! Ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni! Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti! Nasprotno, blagoslavljate.« (1. Petrov 3:8, 9)
Sočutje je tudi eden izmed osnovnih motivov pri našem oznanjevanju dobre vesti drugim. (Matej 9:36—38) Toda kadar se srečujemo z ravnodušnostjo, zavračanjem ali odkritim nasprotovanjem, ne bomo prenehali z oznanjevanjem Božje vesti. H temu spada objava, da bo »kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju Gospoda našega Jezusa«. (2. Tesaloničanom 1:6—9) Ne smemo dopustiti, da bi se prestrašili ali odnehali. V tem smislu smo lahko, enako kot je bil Ezekijel, podobni diamantu.