Jezusovo življenje in služba

»Bližnji« Samarijan

JEZUS je morda bil blizu Betanije, vasi, ki je kakšne tri kilometre oddaljena od Jeruzalema. Neki učitelj postave, strokovnjak na področju Mojzesovega zakona, je pristopil k njemu z vprašanjem: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«

Jezus je vedel, da ga ta odvetnik ne sprašuje kar tako, ampak zato, ker ga je hotel preizkusiti. Odvetnik je morda od Jezusa hotel dobiti tak odgovor, ki bi užalil občutljive Jude. Zato je Jezus odvetnika navedel, da to sam stori, ko ga je vprašal: »Kaj je pisano v postavi? Kaj bereš?«

V odgovoru je odvetnik pokazal nenavadno sposobnost dojemanja, ko je citiral iz Božje postave 5. Mojzesovo 6:5 in 3. Mojzesovo 19:18 »‚Ljubi Jehovo, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem,‘ in ‚svojega bližnjega kakor samega sebe.‘«

»Prav si odgovoril,« mu je dejal Jezus, »tako delaj in boš živel.«

Toda odvetnik ni bil zadovoljen. Jezusov odgovor po njegovem ni bil dovolj natančen. Želel je, da mu Jezus potrdi, da so njegovi pogledi točni in da pravično ravna z drugimi. Zato ga je vprašal: »In kdo je moj bližnji?«

Judje so bili prepričani, da se izraz »bližnji« nanaša samo na Jude, tako kot bi lahko razbrali iz 3. Mojzesove 19:18. Pravzaprav je kasneje celo apostol Peter dejal: »Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu.« Zato so bili odvetnik, in morda tudi Jezusovi učenci, prepričani, da je prav, če samo z Judi ravnajo prijazno, saj, kot so mislili, Nejudje v resnici niso njihovi bližnji.

Kako naj bi Jezus popravil njihovo gledišče, ne da bi užalil svoje poslušalce? Povedal jim je zgodbo, ki je morda temeljila na resničnem dogodku. »Neki človek [Jud],« je pojasnil Jezus, »je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga oropali in pretepli do krvi, pustili na pol mrtvega in odšli.«

»Primerilo pa se je,« je nadaljeval Jezus, »da se je vračal po isti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel mimo. Do njega je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.«

Mnogi duhovniki in njihovi pomočniki, leviti, so živeli v Jerihu, do katerega je vodila nevarna, 23 kilometrov dolga pot, ki se je spuščala 900 metrov niže od templja, v katerem so služili. Od duhovnika in levita bi se pričakovalo, da bosta pomagala Judu v nesreči. Vendar nista. Samarijan pa je to storil. Judje so Samarijane tako zelo sovražili, da so prej izrekli Jezusu največjo žaljivko, ko so mu rekli, da je »Samarijan«.

Kaj je Samarijan storil, da bi pomagal Judu? »Stopil je k njemu,« je dejal Jezus, »zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Drugi dan je vzel dva denarja [približno dve celodnevni plači], ju dal gostilničarju in rekel: ‚Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‘«

Ko je končal s pripovedovanjem zgodbe, je Jezus vprašal odvetnika: »Kateri od teh treh, se ti zdi, je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

Odvetnik se je počutil nelagodno ob misli, da bi zaslugo pripisal Samarijanu, zato je enostavno rekel: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.«

»Pojdi in tudi ti tako delaj,« je zaključil Jezus.

Če bi Jezus odvetniku naravnost rekel, da so tudi Nejudje njegovi bližnji, se le-ta verjetno ne bi strinjal, poleg tega pa bi se večina prisotnih postavila na njegovo stran, ko je razpravljal z Jezusom. Ta resnična življenjska zgodba je nesporno dokazala, da so naši bližnji tudi drugi ljudje, ne samo tisti, ki so iste narodnosti ali rase. Kako čudovito je Jezus znal poučevati! Luka 10:25—37, JP; Apostolska dela 10:28, JP; Janez 4:9; 8:48.

◆ Kaj je odvetnik vprašal Jezusa in s kakšnim namenom mu je verjetno postavil to vprašanje?

◆ Kdo so bili za Jude njihovi bližnji in zakaj lahko menimo, da so celo učenci mislili tako?

◆ Kako je Jezus prikazal pravilno stališče, ne da bi ga odvetnik lahko zavrnil?