Oznanjevalci Kraljestva poročajo

Jehova je nagradil spoštovanje njegovih zakonov

V NEKI deželi na Bližnjem Vzhodu je neki mož ob robu ceste menjal preluknjano zračnico, vtem pa je njegovega štiriletnega sina povozil avto. Voznik avtomobila je po nesreči pobegnil. Poškodovanega otroka v materinem naročju je oče odpeljal do najbližje bolnišnice, kjer pa so ga napotili v bolnišnico, ki je bila oddaljena 25 kilometrov. Zdravnik, ki je otroka pregledal, je odločil, da bo moral otrok na operacijo in da bo zaradi notranjih krvavitev potrebna transfuzija krvi. Še osem zdravnikov je bilo enakega mnenja. Toda starši so vedeli, da Božji zakon prepoveduje transfuzije krvi, zato so transfuzijo odklonili. »Imate pet minut časa, da se odločite, sicer se otroka ne dotaknemo več, pa čeprav bi kasneje privolili v transfuzijo,« je grozil zdravnik. Medtem je otrokov trebuh vedno bolj otekal, nastopilo je kritično stanje.

Očetov telesni brat, ki ni bil v resnici, je nanj vedno močneje pritiskal, naj privoli v transfuzijo. Dejal je celo: »Na otroka ne glej kot na svojega, ampak kot da je moj. Če bo to pomirilo tvojo vest, bom jaz prevzel odgovornost in tudi stroške zdravljenja, samo da bo otrok dobil nujno potrebno transfuzijo krvi. Saj je vendar tvoj edinec.« Čeprav je bil pritisk neznosen, sta starša vztrajala pri svoji odločitvi.

Vzela sta otroka in se odpravila iskat drugo bolnišnico, med potjo pa sta zašla. Nato sta med vožnjo slučajno zagledala napis, ki je označeval, da je v bližini bolnišnica. Čeprav to ni bila tista bolnišnica, ki sta jo iskala, sta se odpravila proti njej. Zdravnik, ki je tam pregledal otroka, je dejal: »Ni nujno, da ima otrok otečen trebuh ravno zaradi notranje krvavitve. Pustimo otroka naj spi. Jutri pa bomo videli, ali ga bo potrebno dati na preiskave, da bi ugotovili vzrok za otekanje trebuha.« Preiskave so pokazale, da ni bilo krvavitve, temveč je bila oteklina posledica udarca ob nesreči. Operacija sploh ni bila potrebna. Zdravnik je celo dejal, da bi utegnila biti operacija zelo nevarna. Starša sta dejala: »Hvaležna sva Jehovi, da je rešil najinega sina in naju pripeljal do prave bolnišnice in pravega zdravnika.«

Kaj se je zgodilo v desetih letih, ki so minila od tedaj? Oče je povedal: »Moj brat, ki je takrat v bolnišnici tako pritiskal name, je sčasoma razumel najino stališče. Spoznal je, da je Jehova vodil situacijo. Začel se je zanimati za resnico in jo je tudi sprejel. Danes je krščen ter služi v skupščini kot starešina. Njegova žena in otroci so prav tako goreči Jehovini služabniki. Tudi moja ostala dva brata in njuni družini, so sedaj v resnici, eden od njiju je pomočnik.

Moj oče in moja mati sta se kljub visoki starosti tudi pred kratkim krstila. Čeprav je bila ta nesreča za naju z ženo strašen dogodek, je vendar prispevala k temu, da je kakšnih 30 najinih sorodnikov spoznalo resnico in so nekateri že krščeni ter služijo celo kot starešine in pomočniki, ostali pa se pripravljajo na krst. Najin sin je sedaj star 14 let. Je zdrav in goreč oznanjevalec ter se želi kmalu krstiti. Kako hvaležna sva z ženo, da nama je Jehova pomagal, da sva se v soglasju z Apostolskimi deli 15:29 prav odločila!«