Kaj se lahko naučimo iz Božjega stvarstva?

GOLOB se orientira s pomočjo magnetnih kristalov, ki jih ima v svoji glavi in vratu. Nekatere ribe proizvajajo elektriko. Posamezne vrste ptic odstranijo odvečno sol iz morske vode, ki jo pijejo. Nekateri lupinarji imajo votline ali luknje, ki jih lahko napolnijo z vodo, če se hočejo potopiti, ali s plinom, če hočejo nazaj na površino.

Da, kadar človek uporablja kompas, proizvaja elektriko, oblikuje podmornico ali razsoljuje vodo, dejansko posnema Božje stvarstvo, če se tega zaveda ali ne.

Iz Božjega stvarstva se lahko človek toliko nauči, da se ga včasih imenuje kar »knjiga narave«. Na primer, bionika je veja znanosti, posvečena praktični uporabi sistemov, ki jih najdemo v stvarstvu. Sem spadajo letalska krila, ki imajo podobne značilnosti kot ptičja, podmornice, ki so oblikovane kot delfini, in trdne zgradbe, ki so grajene kot človeške kosti. Toda ali ta »knjiga narave« ponuja samo tehnično znanje?

Ne, včasih poskrbi tudi za uporaben nauk moralne narave. Biblijska knjiga Pregovori na primer omenja prirojeno marljivost mravlje in opominja: »Pojdi k mravlji, o lenuh, oglej si pota njena in uči se modrosti: nima vodnika, nadzornika ali zapovednika, vendar pripravlja poleti hrano svojo, ob žetvi znaša, kar bo uživala.« (Pregovori 6:6—8)

Toda etologija (preučevanje navad in načina življenja živali) je pokazala, da ima tudi učenje na osnovi živalskega vedenja svoje meje. Človeško vedenje ne moremo postaviti na povsem enako stopnjo kot živalsko. Upoštevati moramo precejšnje razlike, to sta človekova sposobnost govorjenja in mnogo bolj razvit proces razmišljanja.

Neki znanstvenik je to takole povedal: »Nismo zgolj pametnejše opice.« »Zaradi vrednosti« naše pameti »smo drugačni od ostalih življenjskih oblik.«

Razen tega pa so tu še vprašanja, na katera celo s skrbnim preučevanjem stvarstva ni mogoče odgovoriti. Vprašanja so takale: Ali ima življenje smisel? Ali Bog obstaja, in če obstaja, ali skrbi za nas? Poglejmo, ali se da na takšna vprašanja odgovoriti.

[Okvir/slika na strani 3]

Stvarstvo ga je imelo najprej: Sonar

Netopirji so opremljeni s sistemom, ki je do neke mere podoben sonarju. Le-ta jim omogoča, da zasledijo plen in ga tudi sledijo tako, da oddajajo zvoke in nato analizirajo odmeve. Toda vrsta moljev oddaja moteče signale, ki so podobni signalom netopirjevega sovražnika. Netopir se po sprejemu takšnega signala ogne molju, ker nima dovolj časa, da bi razčlenil, ali gre za oviro ali ne.

Profesor James Fullard z univerze v kanadskem Torontu je takole izrazil svoje občudovanje: »Presenetljivo je, kako popoln pretok informacij je in kako temeljite so nevrološke odločitve netopirjev in moljev ob uporabi zelo omejenega števila živčnih celic. Kažejo stopnjo, gospodarnosti in prefinjenosti, ki ji lahko zavidajo človeški zrakoplovni strategi.

[Okvir/slika na strani 4]

Stvarstvo ga je imelo najprej: Potapljaški zvon

Pravijo, da je na začetku 16. stoletja Leonardo da Vinci izumil potapljaško opremo. Toda pajek, imenovan Argyroneta aquatica, je že pred tem imel spopolnjen sistem za dihanje pod vodo. Kot pojasnuje Andrée Tétry v svoji knjigi Les outils chez les êtres vivants (Sredstva, ki jih uporabljajo živa bitja), se ta pajek »naseli v mirnih tekočih vodah med potopljenimi vodnimi rastlinami in splete med njimi tanko vodoravno mrežo, ki jo ohlapno pritrdi s številnimi nitkami. Ko se vrne na površino, ... pajek z naglim gibom ujame zračni mehurček v nepremočljive dlačice na zadku. ... Spusti se dol in ‚namesti‘ zračni mehurček izpod mreže, spletene iz svilnatih niti. Mehurček nato oblikuje rahlo izboklino v mreži.« To večkrat ponovi in si tako nabere dovolj zraka, da lahko ves dan preživi pod svojim zvonom, kjer použije plen, ki ga je ulovil ponoči. Glede tega Tétryeva dodaja: »Človekova potapljaška oprema je torej podobna najbolj specializiranim oblikam, ki jih lahko opazujemo v naravi.«