Vprašanja bralcev
◼ Zakaj tako malo Jehovinih prič použije kruh in vino na letni svečanosti Gospodove večerje?
Zato, ker Jehovine priče, za razliko od cerkva krščanstva, sprejemajo biblijski nauk, ki pravi, da bo le majhno število ljudi doseglo nebeško življenje, ostali zvesti Božji služabniki pa bodo nagrajeni z večnim življenjem na zemlji.
Cerkve so dolgo učile, da so nebesa nagrada za vse, ki žive Bogu všečno; ostali gredo v pekel. Biblija pravi drugače. Sveto pismo jasno pokaže, da bodo samo nekateri ljudje, kot so bili apostoli, vladali s Kristusom v nebesih. Jezus je zanje dejal, da so »mala čreda«. Biblija še pove, da jih je 144 000. (Luka 12:32; Razodetje 14:3,4) Mnogo zvestih Jehovinih služabnikov, ki jih je On priznal, je umrlo preden je Jezus odprl pot v nebeško življenje. (Matej 11:11; Hebrejcem 10:19–21) In potem, ko je bila že zbrana »mala čreda«, so milijoni drugih ljudi postali pravi kristjani. Vsem tem zvestim, ki ne pripadajo »mali čredi«, Sveto pismo nudi možnost neskončnega življenja v obnovljenem zemeljskem raju. (Psalm 37:20, 29; Razodetje 21:4, 5) Zakaj le-ti ne užijejo kruha in vina? Jezus je naznanil, da med Gospodovo večerjo použijejo simbole le tisti, ki so poklicani v nebeško življenje, tisti, ki so v novi zavezi.
Seveda je verovanje v Kristusovo žrtev odločilnega pomena za vse ljudi, ki naj bi dosegli Božje odpuščanje in večno življenje, bodisi življenje v nebesih ali življenje na rajski zemlji. Kristus je to odkril v Janezu 6:51–54: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je ta kruh, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta [odkupljeno človeštvo]. ... Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje.« (JP)
Vendar je treba omeniti, da Jezus teh besed ni namenil le svojim učencem. Dan po tistem, ko je čudežno nahranil tisoče, je množica ljudi prišla k njemu v bližino Kafarnavma. Ta množica ga je vpletla v pogovor o njegovih besedah, ki so zapisane v Janezu 6:51–54. Torej Jezus ni prvenstveno govoril svojim učencem, ko je dejal, da je simbolični »kruh, ki je prišel iz nebes«, ki lahko poskrbi za trajnejše življenje kot mana, ki so jo jedli v puščavi. (Janez 6:24–34)
V zvezi s tem starodavnim dogajanjem v puščavi, se spomnimo, kdo je iz Egipta odšel v puščavo. Bilo je »sinov Izraelovih ... okoli šeststo tisoč pešcev, mož brez otrok. Pa tudi dosti mešane druhali«. (2. Mojzesova 12:37, 38; 16:13–18) V to »mešano ljudstvo« (NS) so spadali Egipčani, ki so se poročali z Izraelci in drugi Egipčani, ki so želeli svojo usodo deliti z Izraelom. Oboji, Izraelci in »mešano ljudstvo«, so potrebovali mano, da so lahko preživeli. Ali je potemtakem »mešano ljudstvo« imelo enake izglede kot Izraelci? Ne, ni. Čeprav so se lahko udeleževali čaščenja skupaj z Izraelci in so lahko upali, da bodo vstopili v Obljubljeno deželo, pa niso nikoli mogli biti kralji ali duhovniki pod zakonom zaveze. Torej prehranjevanje z mano v puščavi ni vsem omogočilo enake možnosti ali izglede.
To razliko si velja zapomniti, ko pregledujemo, kaj je Jezus rekel svojim učencem približno leto dni zatem, ko je izgovoril besede, zapisane v Janezu 6:51–54. Ob slednji priložnosti je Jezus opisal novi običaj, ki je vključeval pravi kruh in pravo vino, ki sta simbolizirala njegovo meso in kri. Ko je vpeljal svečanost Gospodove večerje, je Jezus dejal svojim najbližjim sledilcem: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.« Isti majhni skupini apostolov je nato dejal: »Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preskušnjah, zato sklepam z vami zavezo, podobno kot je moj Oče z menoj sklenil zavezo za kraljestvo, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih in sodili dvanajst Izraelovih sinov.« (Luka 22:20, JP; 28–30, NS)
Iz teh zadnjih besed je razvidno, da so tisti, ki užijejo pravi kruh in pravo vino kot simbola, ki predstavljata Jezusovo telo in kri, učenci, sprejeti v »novo zvezo«. Takšni bodo sprejeti tudi v drugo zavezo, ki jo Jezus sklepa z njimi, tako da bi lahko z njim vladali v ‚nebeškem kraljestvu‘. Seveda je Jezus tukaj mislil na tiste, ki bodo ‚napravljeni za kraljestvo in za duhovnike našemu Bogu, da bi vladali nad zemljo‘. (Razodetje 5:10) Bog je v prvem stoletju pričel zbirati 144 000, ki naj bi prišli v nebeško kraljestvo. Kristjani iz Korinta so pripadali tej skupini, kajti za njih piše, da so bili »posvečeni v Kristusu in poklicani k svetosti«. (1. Korinčanom 1:2; primerjaj Rimljanom 1:7; 8:15–17.) Takšni »sveti« naj bi sodelovali pri Gospodovi večerji, s cenjenjem naj bi užili simbola, kruh in vino, ki pomenita »novo zavezo v [njegovi] krvi«. (1. Korinčanom 11:23–26)
Danes na zemlji živi le majhen ostanek tistih, ki jih je Bog izbral za nebeško življenje. Samo tisti, ki so v »novi zavezi«, smejo med Spominsko svečanostjo zaužiti simbola, kruh in vino.
Seveda danes vsi pravi kristjani, ki želijo živeti na zemlji pod vladavino Kraljestva vedo, da je to možno le na osnovi vere v Jezusovo žrtev. Jezus je množici ljudi dejal, da je »živi kruh, ki [je] prišel iz nebes«. (Janez 6:51, JP) Vendar to še ne pomeni, da bi tisti, z zemeljskim upanjem morali zaužiti dobesedna simbola Spominske Svečanosti, ker niso sprejeti v »novo zavezo« in niso v zavezi z Jezusom, da bi v ‚njegovem kraljestvu sedeli na prestolih‘.
Zaradi tega ta velika skupina ljudi z zemeljskim upanjem ne zaužije simbolov, kruha in vina. Vendar to nikakor ne odseva slabo vero ali necenjenje Jezusovega telesa ali krvi. Dejansko so ravno zato, ker globoko cenijo njegovo žrtev in čudovite zemeljske obete, vsako leto prisotni kot opazovalci na svečanosti Gospodove večerje. Na ta način dokazujejo svojo vero in zadovoljni dokazujejo, da ostanek »male črede« in številne »druge ovce« živijo v prisrčni enotnosti. (Janez 10:16)