Vprašanja bralcev
• Moj neverni soprog je priznal, da ima drugo žensko. Je to priznanje dovolj tehtna podlaga za biblijsko razvezo?
Kadar kristjanov neverni zakonski tovariš prizna, da je zagrešil nemoralo, je to priznanje v nekaterih primerih lahko osnova za biblijsko razvezo, in nedolžni kristjan ali kristjanka se lahko ponovno poroči, če to želi.
Jehovin zakon je Izraelcem dovoljeval razvezo zakona zaradi različnih vzrokov. (5 Mojzesova 24:1, 2) Prešuštvo, homoseksualnost in sodomija so bili razlogi za prenehanje zakonske skupnosti; grešna oseba je morala biti pogubljena. (5 Mojzesova 22:22—24; 3 Mojzesova 18:22, 23) Toda Zakon je postavil naslednjo pomembno zahtevo: »Na izpoved dveh ali treh prič naj se usmrti, kdor mora umreti; na izpoved ene priče pa se ne sme usmrtiti.« (5 Mojzesova 17:6, EI; 19:15; 4 Mojzesova 35:30) Ker »ljubi resnico in pravico«, je Jehova zahteval, da se o takih stvareh odloča na podlagi dokazov, prič, in ne le na osnovi sumničenj. (Psalm 33:5) Seveda je to veljalo za smrtno kazen in ne za razvezo zakona.
Druga situacija, povezana z zakonom, prav tako poudarja pomembnost dokazov. Kaj naj stori mož, ki sumi, da je njegova žena prešuštvovala, nima pa nobenih prič in ona to zanika? Božji zakon je predvidel določeno ravnanje, toda ta korak je bil drastičen in je lahko imel trajne posledice za ženo, če je bila spoznana za krivo ali za moža, če je bila nedolžna. Pripeljati so jo morali pred duhovnika, da bi sodelovala v predpisanem postopku, ki je vključeval pitje posebne vode. Če je bila kriva, jo je doletela Božja kazen, ‘segnila so ji bedra’, kar očitno pomeni, da so ji shirali spolni organi, tako da ni mogla več zanositi. (4 Mojzesova 5:12—31) Očitno v takih primerih prešuštna žena ni bila usmrčena, čeprav jo je doletela Božja kazen, ker je zanikala krivdo in ni bilo na voljo dveh prič.
Kako pa je s tem danes, v krščanski skupščini? Ali je možno poskrbeti za zanesljivo pričevanje, ki bo podlaga za biblijsko razvezo?
Sam Jezus je dejal, da se njegovi sledilci lahko razvežejo in ponovno poročijo le, če je kdo izmed zakoncev zagrešil porneio, večjo spolno nemoralo. (Matej 19:9) Ali bi za biblijsko razvezo zadostovalo, če kristjanka zgolj sumniči, da je njen soprog prešuštvoval? Ne, kajti tudi Krščanski grški spisi vključujejo načelo, po katerem mora vsaka stvar biti utemeljena na podlagi dveh ali treh prič, kot to narekuje uravnotežen občutek za pravico. (Janez 8:17, 18; 1 Timoteju 5:19; Hebrejcem 10:28) Torej, če žena samo sumi, da je mož prešuštvoval, on pa to zanika in ni nobenih prič, ki bi to dejanje potrdile, pred krščansko skupščino ne bo mogla dokazati, da se ima pravico ločiti od njega in da se lahko ponovno poroči.
V nekaterih primerih pa neverni soprog prizna, da je imel nemoralni odnos. Soprog bi se na primer pred svojo ženo lahko celo bahal z namenom, da jo prizadene. Žena se lahko odloči, da bo spregledala to muhavost. Kaj pa če misli, da tega ne more ali ne bi smela spregledati? Je priznanje v tem primeru zadosten dokaz?
Če se soprog dela nedolžnega ali pa nepopustljivo zanika, da je prešuštvoval, to ni dovolj. Drugače povedano, on je priznal njej, toda zaradi svojega ugleda morda ne bo pripravljen priznati na sodišču pred drugimi osebami. Kaj lahko žena stori?
Ker je del čiste krščanske skupščine, bi se morala zavedati, da je treba stvar pravilno urediti, tako da se ji po ločitvi ne bo moglo očitati, da je njena ‘postelja oskrunjena’, če bi se hotela ponovno poročiti. (Hebrejcem 13:4) V ta namen lahko starešinam, ki zastopajo skupščino, izroči pismo, v katerem je pojasnila vso situacijo in izjavi, da je njen neverni soprog priznal nemoralno dejanje. Izjavi lahko tudi, da se v skladu z Matejem 19:9 želi zakonito ločiti od njega in tako biblijsko in pravno prekiniti zakonsko skupnost z njim.
Starešine bodo pretehtali, ali obstoja kakšen veljavni razlog, na osnovi katerega bi lahko zaključili, da njen neverni soprog ni zagrešil nemorale. V nasprotnem primeru lahko sprejmejo njeno podpisano izjavo.
‘Toda bi lahko nekdo rekel, ‘ali se ne bi moglo zgoditi, da bi bila izjava neke osebe neresnična, ker je zapisala, da je njen soprog zagrešil nemoralo, v resnici pa ni bilo tako?’ Takšen poskus bi seveda bil velika prevara. David je nekoč dejal: »Preiskal si srce moje, pregledal si me po noči, z ognjem si me preizkusil, in nisi našel ničesar.« (Psalm 18:3) Torej, Jehova dobro ve, kadar nekdo nekaj naklepa in On bo poskrbel, da ta oseba ne bo imela trajnega uspeha. Zatorej bo Jehova, kadar neka kristjanka napiše izjavo, da je njen mož prešuštvoval, seveda poznal resnico. Ali kot pravi Biblija: »Ni je namreč stvari, ki bi se lahko skrila pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.« (Hebrejcem 4:13, JP; Pregovori 5:21; Jeremija 16:17)
Če torej ni vzroka za dvom v ženino izjavo, lahko skupščinski starešine prepustijo to zadevo njej in Jehovi. V takem primeru bo morala prevzeti odgovornost pred Jehovo za trditev o moževi nemorali, ki bi lahko bila biblijski razlog za ločitev, četudi bi pravno razvezo dobila na kakšni drugi osnovi.