Jezusovo življenje in služba

Jezus – »pravi kruh iz nebes«

DAN je resnično bil poln dogodkov. Jezus je čudežno nahranil na tisoče ljudi in nato ubežal njihovemu poskusu, da ga postavijo za kralja. Tisto noč je prehodil razburkano Galilejsko jezero; rešil je Petra, ki se je pričel utapljati, ko je hodil po razburkani vodi; umiril je valove in obvaroval svoje učence pred brodolomom.

Naslednjega dne so ljudje Jezusa, ki jih je čudežno nahranil severovzhodno od Galilejskega jezera, našli blizu Kafarnavma. Jezus jih je pograjal in jim dejal, da so ga poiskali, ker pričakujejo, da se bodo spet zastonj najedli. Spodbudil jih je naj se ne trudijo za jed, ki mine, temveč za hrano, ki ostane za večno življenje. In ljudje so ga vprašali: »Kaj naj storimo, da bomo delala Božja dela?«

Jezus jim je navedel eno delo, ki je največ vredno. »Božje delo je to,« je pojasnil, »da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

Vendar ljudje niso verovali v Jezusa kljub vsem čudežem, ki jih je storil. Dan pred tem je čudežno nahranil 5000 moških in tudi ženske in otroke, potem pa, saj ni za verjeti, so vpraševali: »Kakšno znamenje boš torej naredil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ‚Kruh iz nebes jim je dal jesti.‘«

V odgovoru na njihovo zahtevo po znamenju je Jezus jasno poudaril, kdo je Izvor čudežne oskrbe: »Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«

»Gospod,« mu rečejo ljudje, »vselej nam daj tega kruha.«

»Jaz sem kruh življenja,« je pojasnil Jezus. »Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni, in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, ker nisem prišel iz nebes, da bi spolnjeval svojo voljo, marveč voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nobenega od teh, ki mi jih je dal, marveč jih obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak kdor vidi Sina in veruje vanj, večno življenje.«

Tedaj so pričeli Judje godrnjati, ker je Jezus dejal: ‚Jaz sem kruh, ki prihaja iz nebes.‘ V njem niso videli nič več kot sina človeških staršev in zato so ugovarjali podobno kot Nazarečani: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in njegovo mater poznamo. Kako more sedaj govoriti: ‚Iz nebes sem prišel.‘«

»Ne godrnjajte med seboj,« jim je dejal Jezus. »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ‚Vsi se bodo dali poučiti Bogu‘ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta; samo tisti, ki je od Boga je videl Očeta. Resnično vam povem: kdor veruje, ima večno življenje.«

V nadaljevanju je Jezus še ponovil: »Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli mano v puščavi in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki ga uživa, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je ta kruh bo živel vekomaj.« Da, vera v Jezusa, ki ga je poslal Bog, lahko ljudem omogoči večno življenje. Nobena mana niti kakšna druga vrsta kruha ne more kaj takega povzročiti!

Razprava o kruhu iz nebes se je očitno pričela nedolgo zatem, ko so ljudje našli Jezusa blizu Kafarnavma. Toda nadaljevali so jo, in vrhunec je dosegla kasneje, ko je Jezus poučeval v sinagogi v Kafarnavmu. Janez 6:26–51, 59, JP; Psalm 78:24; Izaija 54:13; Matej 13:55–57.

◆ Kaj se je zgodilo, preden je Jezus pričel govoriti o kruhu iz nebes?

◆ Zakaj je bila zahteva po znamenju povsem neprimerna glede na to, kar je Jezus pred tem storil?

◆ Zakaj so Judje godrnjali ob Jezusovi trditvi, da je pravi kruh iz nebes?

◆ Kje se je odvijal pogovor o kruhu iz nebes?