Vprašanja bralcev

◼ Kako lahko kristjan loči med podkupnino (kar Biblija obsoja) in »napitnino« ali »darilom« za izkazano uslugo?

Vedeti moramo, da so običaji od dežele do dežele različni. Ravnanje, ki je v nekaterih deželah sprejemljivo, je lahko kje drugje žaljivo ali nespodobno. Na primer, nekje se ljudje priklanjajo državnim uradnikom, drugje bi to imeli za malikovanje. Podobno je lahko napitnina v eni deželi sprejemljiva, v drugi pa nezaslišana stvar, in celo nezakonita. Kristjani sicer poznajo običaje v svojih deželah, vendar morajo upoštevati, da Bog obsoja podkupovanje.

Kaj je podkupnina, in kaj o njej pravi Biblija? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše o podkupnini: »kar se komu da za hitrejše, ugodnejše, navadno nezakonito dejanje«. (III knjiga, 679. stran.) Zato je podkupovanje dajanje denarja (ali darila) sodniku, da bi se vplivalo na njegovo odločitev, in da bi spridil resnico. Kot podkupnina velja tudi ponudba denarja z namenom, da bi se, na primer, ‚pogledalo skozi prste‘ glede kršitve kakšnega zakona.

Bog obsoja podkupovanje, izraelskim sodnikom je dejal: »Ne krivi pravice, ne oziraj se na osebo in ne jemlji darila! Kajti darilo slepi oči modrih in prevrača besede pravičnih.« (5 Mojzesova 16:19, EI; primerjaj Pregovori 17:23; Izaija 1:23; 5:23; 1. Samuelova 8:3—5.) Sam Jehova je postavil merilo, ker pri njemu ‚ni krivice, ne ozira se na osebe, ne prejema podkupnine‘. (2 Letopisov 19:7; 5 Mojzesova 10:17) Kristjani, ki želijo ugajati Bogu, se ne zatekajo k podkupovanju. (Primerjaj Apostolska dela 24:26.)

Čeprav se najde po vsem svetu ljudi, ki obsojajo podkupovanje, in imamo zakone, ki ga prepovedujejo, pa se mnogi srečujejo s problemom, ki ga odseva gornje vprašanje. Vedo, da je potrebno »darilo« ali »napitnina«, da bi nižji uradniki v njihovi deželi opravili svoje delo ali ga opravili po pravilih. V Wall Street Journalu je na primer pisalo o neki deželi, ki jo tare inflacija: »Da bi vladni uradniki zaslužili malce dodatnega denarja, ki ga potrebujejo, da lahko živijo, sprejemajo drobne podkupnine. ‚Plačati jim morate za vsak obrazec‘, je rekel vodja nekega urada. Medtem pa uradniki v priseljeniških uradih od potnikov na mednarodnih letališčih zahtevajo za žigosanje potnih listov 20 dolarjev, ki jih plačajo, če nočejo zamuditi svojega letala.«

V časopisu U. S. News & World Report je pred kratkim pisalo o zavlačevanju dela po pisarnah in o podkupninah, ki se potem plačujejo — in da je tako po celem svetu. Rečeno je bilo, na primer: »Dandanes mora Indijec dati uradniku podkupnino, če hoče vpisati svojega otroka v šolo, biti sprejet v bolnico, ali če samo rezervira sedež v vlaku.« Navedenih je bilo še nekaj primerov:

— Trgovec potrebuje dovoljenje, da bi odprl trgovino. Oblastem plača uradno takso, toda vsakdo ve, da bodo njegovi papirji ostali čisto spodaj v kupu, če ne bo dal tudi »darila«. Če dá običajno »napitnino« bo njegova prošnja po predpisih rešena tudi, če ne bo prosil za hitrejši postopek.

— V neki deželi državljani vedo, da imajo prometni policisti zelo majhne plače in da pričakujejo, da se jim le-te izboljšajo z »darili za osvežitev«. Policist ustavi voznika avtomobila in ga obtoži, da je kršil predpis, zato mora plačati kazen. Če voznik ugovarja, da ni naredil prekrška, ga policist opozori, da ga bo, če pride zadeva pred sodnika, obtožil tudi žaljenja uradne osebe. Zato mnogi enostavno plačajo »globo« kot neuradni davek. Drugi je nočejo plačati in so pripravljeni na posledice.

— Občina je pristojna za odvažanje smeti. Toda običaj je, da daje stanovalec smetarjem »darilo«. Če tega ne stori, na njegove smeti enostavno »pozabijo« in lahko ga celo obtožijo zaradi nehigiene.

Ti problemi kažejo, da mnogi vplivni ljudje izkoriščajo svoje državne službe za neupravičen zaslužek. (Propovednik 8:9) Kristjani čakajo na Božjo pravično novo ureditev, toda do tedaj se morajo obdržati v sedanjem sestavu. (2 Petrov 3:13) To lahko pomeni, da morajo sprejeti določene krajevne običaje, ko javni uslužbenci za opravljanje svojih nalog pričakujejo darila. Celo v deželah, kjer je to normalno, mnoge Jehovine priče, ko imajo opraviti z inšpektorji in carinskimi uslužbenci, nočejo dajati »napitnine« za nekaj, kar jim po zakonu pripada brez nje. Ker so znane po tem svojem stališču, jih obravnavajo tako kot večino drugih državljanov, ki plačajo »napitnino«. (Pregovori 10:9) Vsekakor se mora vsak kristjan glede krajevnih situacij in običajev odločati po svoji biblijsko šolani vesti.

Eden od dejavnikov, ki ga pri tem upoštevajo, je ljubezen do bližnjega. (Matej 22:39) Bilo bi neprijazno, da bi se s tem, ko bi dali »darilo«, postavili na začetek vrste čakajočih ljudi, in pri tem vse prehiteli. Jezus nam svetuje, naj z drugimi ravnamo tako, kakor želimo, da drugi ravnajo z nami. (Matej 7:12) Nekateri kristjani morda menijo, da lahko po običajih dežele dajo »darilo«, da bi uradnik naredil tisto, kar zahteva njegova služba. Seveda pa bo kristjan v deželah, kjer taka »darila« niso običajna ali so celo nespodobna, ravnal tako, da ne bo nikomur v spotiko. (1 Korinčanom 10:31—33)

Nadaljnji dejavnik je poslušnost do zakonov. Jezus je opomnil: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«a (Marko 12:17; glej tudi Matej 17:24—27.) Eno je namreč, če bo kristjan, ki ni prekršil zakona, dal »napitnino« uradniku, ki to od njega pričakuje, toda, kako je s kristjanom, ki prekrši zakon? Bi lahko v tem primeru mirne vesti ponudil podkupnino, z namenom, da bi uradnik zamižal glede kršenja zakona? Apostol Pavel je pisal, da naj spoštujemo višje oblasti, ki so pooblaščene za »kaznovanje tega, ki dela hudo«. (Rimljanom 13:3,4) Pavel je takole menil: Če sem kaj narobe storil, tedaj bom sprejel tudi ustrezno kazen. (Apostolska dela 25:10, 11) Zato bi moral kristjan, ki je prekršil prometne predpise, plačati kazen, ki mu jo odmeri policist ali sodnik.

Pavel je tudi rekel, da so vladni ‚uslužbenci nam v dobro‘. Čeprav so nekateri uradniki lakomni, vlade vendarle skrbijo za splošno dobro državljanov. Na primer, oblasti zahtevajo pregled avtomobilov zaradi prometne varnosti in pregled stavb zaradi požarne varnosti. Zatorej je, če kristjan meni, da lahko v okviru zakona da »napitnino« uslužbencu, ki pričakuje »takso za uslugo«, to očitno nekaj povsem drugega kot podkupiti inšpektorja, da zamiži glede kršenja zakona.

Vendar se bodo kristjani, pa naj žive kjerkoli, ravnali po praktični modrosti, ko bodo v takšnih dilemah. Božji služabniki bi ne smeli pozabiti, da tisti, ki ‚želijo prebivati v Božjem šotoru in prebivati na njegovi sveti gori‘, ne smejo nikogar podkupovati ali sprejemati podkupnino. (Psalm 15:1, 5) Kristjan pa mora sam odločiti, ali bo dal »napitnino«, da bi ga uradniki pošteno obravnavali, ali ne — kakor mu pač govori vest. Posledice bo seveda nosil sam. Vedno bi moral ravnati tako, da si ohrani dobro vest, ne umaže dobrega imena pravega krščanstva in pri opazovalcih ne zbuja spotikanja. (2 Korinčanom 6:3)

[Podčrtna opomba]