Ljubezen je »prišla« na pomoč

V začetku lanskega septembra sta se nad Korejo križali dve fronti slabega vremena. Na nekatera področja je v nekaj urah padlo več kot 50 cm dežja. Posledica, najhujša poplava, ki je zadela Korejo v zadnjih 40 letih. Več kot 200 000 ljudi je ostalo brez domov, 181 pa je bilo mrtvih ali pogrešanih. Materialna izguba se je štela v milijonih dolarjev, škoda na posevkih pa je bila neizračunljiva.

Padati je začelo v petek zvečer in je lilo še vso soboto. Šest jezov v gornjem toku reke Han je bilo poplavljenih, zaradi tega je gladina reke narasla na več kot pol metra nad varnostno mejo. V nedeljo zjutraj so se povsem nepričakovano odprla vrata na zatvornici in tako se je bučeča rečna voda razlila po pokrajini. Ko je proti večeru voda pričela upadati, je ostalo v tem področju kakšnih 60 000 ljudi brez strehe.

Vsa dežela je bila prizadeta zaradi poplav, najhujše pa je bilo v Seoulu, glavnem mestu, v katerem je 174 skupščin Jehovinih prič. Posebej hudo je bilo na dveh področjih, v področju skupščine Mangwondong in Sungnaedong. Med ostalimi je tam ostalo brez strehe nad seboj 130 družin Jehovinih prič. Druge Priče v Koreji so se spontano in nemudoma zavzele za potrebe svojih bratov.

Čeprav so bile telefonske zveze marsikje pretrgane, so v podružnico Stražno stolpne družbe nenehno prihajala poročila o stanju v deželi. Takoj so osnovali dva odbora, da organizirata pomoč Pričam na obeh močno opustošenih področjih. Pokrajinskim nadzornikom v Seoulu je bilo naročeno, da vzpostavijo stik z brati in tako ugotove, kaj potrebujejo, oziroma kako pomagati bratom na obeh najhuje prizadetih področjih.

Jehovine priče v drugih področjih so izvedele o obsegu škode iz televizijskih poročil. Klicali so v podružnico in vpraševali, kam lahko pošiljajo prispevke za brate v stiski. (Po telefonu so ponudili pomoč tudi iz podružnice Stražno stolpne družbe na Japonskem.) Polagoma je pričela prihajati denarna pomoč iz vse dežele, potem riž, testenine in druga živila kakor tudi oblačila in odeje. To so člani obeh odborov nemudoma razdelili v prizadetih področjih. Bratje so tako velikodušno pomagali, da je morala podružnica v Seoulu kmalu sporočiti, da ni treba več pošiljati denarja.

Nato so bila potrebna velika dela za odpravo škode. Tristo Jehovinih prič se je prijavilo za to. Po dva so odredili na vsako hišo, da sta pomagala očistiti in poskrbela, da je bilo vse v čim krajšem času znova v normalnem teku. Eden teh prostovoljcev je pojasnil: »Naučili smo se na naših okrožnih in pokrajinskih sestankih, kako je treba sodelovati in zgrabiti za delo.« Mnoge ljudi v občini je vznemirilo, ko so videli, kako se nekateri okoriščajo na račun žrtev. Na drugi strani pa so bili presenečeni, ko so videli kako mirno, veselo in velikodušno si pomagajo Jehovine priče, celo v tako strašnih okoliščinah.

Neka Jehovina priča v tistem kraju je pripomnila: »Zopet je bilo dokazano, da zaradi katastrofe sicer hitro izgubimo naše materialne dobrine, ampak naše vere nam pa to ne more vzeti.« S solzami veselja v očeh je rekla druga Jehovina priča: »Čeprav smo izgubili vse, pa nismo nemočni. Prijazna ljubezen naših bratov nas je krepila.«

Da, bilo je čudovito, opazovati dejavno ljubezen. Pobuda Prič v kraju in takojšnja reakcija tistih, ki so ‚z njimi domači po veri‘, sta bili edinstveni. (Galačanom 6:10) Bratje v Koreji so bili zaradi tega zelo spodbujeni. Bili so prepričani, da je za ljubeznivo in dobro organizirano podporo ena sama razlaga: Ljubezen je prišla na pomoč!