Vprašanja bralcev
◼ Je bilo na svatbi v Kani navzočih več sto gostov, ker je Jezus napravil toliko vina?
JEZUS je s čudežem priskrbel veliko količino odličnega vina — dovolj za veliko družbo, vendar zato še ne moremo reči, da je napravil toliko vina, kolikor so ga ravno potrebovali ali da je bilo v času svatbe vse vino porabljeno.
V Janezu 2:6—9 piše, da je Jezus dal napolniti z vodo »šest kamnitih vrčev«, ki so bili postavljeni tam »po šegi očiščevanja judovskega, ki so držali po dve ali tri mere«. Jesus je naročil: »Napolnite vrče z vodo.« »In napolnijo jih do vrha.« Predpostavlja se, da je šlo za tekočinsko mero »bat«, ki vsebuje 22 litrov. Potemtakem bi šest posod držalo 260 do 390 litrov. (1. Kraljev 7:26; Ezra 7:22; Ezekijel 45:14)
Ker so Jezus in njegovi učenci ostali na svatbi, je na njej gotovo prevladovala zmernost. Zato bi lahko prišli do sklepa, da je bilo morda povabljenih več sto ljudi, sicer se Jezusu ne bi zdelo potrebno napraviti tolikšne količine vina. Toda, tudi ob drugih priložnostih, ko je Jezus na čudežen način priskrbel hrano, ni priskrbel samo najmanjše potrebne količine. Ko je nekoč čudežno pomnožil hlebce kruha in male ribe, da bi nahranil 4000 moških (razen žensk in otrok), je ostalo še ‚sedem polnih košar‘ — košar iz trstja, ki so bile dovolj velike, da je šel vanje človek. (Matevž 15:32—38; Dejanja apostolov 9:25) Tako je verjetno tudi po gostiji v Kani še ostalo dovolj vina. Nedvomno se je lahko to vino uporabilo tudi pozneje, ker so takrat običajno pili vino pri jedi. S tem je prišla do izraza Jezusova darežljivost, po čemer se odlikuje tudi njegov Oče. (Dejanja apostolov 14:17; primerjaj Matevž 14:14—21.)
Možno je torej, da je bilo na svatbi v Kanj navzočih mnogo ljudi iz Kane in okolice, toda količina vina, ki ga je Jezus napravil ne dokazuje neizpodbitno, da jih je bilo povabljenih več sto.
◼ Zakaj se je Stražni stolp večkrat skliceval na dogodke, zapisane v 1. knjigi Makabejcev, čeprav spada ta knjiga med apokrifne?
NAŠ priročnik Aid to Bible Understanding (Pomoč za razumevanje Biblije) vsebuje daljši članek pod geslom »Apokrifi«. V njem so nanizani dokazi, da apokrifi ne pripadajo biblijskemu kanonu, čeprav jih katoliška cerkev kot takšne priznava. Hebrejci nikoli niso priznali apokrifnih spisov kot del Hebrejskega kanona, in tudi Jeronim, znani katoliški prevajalec latinske Biblije, Vulgate, je priznal, da ti spisi niso kanonični. Zato apokrifne knjige niso navdihnjeni spisi kot so ostale knjige Biblije. (2. Timoteju 3:16)
Toda, apokrifni knjigi, Prva in Druga knjiga Makabejcev vsebujeta mnogo resničnih podatkov. V angleški izdaji prej omenjenega biblijskega priročnika piše o Prvi knjigi Makabejcev: »Zgodovinsko poročilo o židovski borbi za neodvisnost v drugem stoletju pred n. št., od začetka vladavine Antioha Epifana (175. pr. n. št.) pa do smrti Simona Makabejca (okoli 134. pr. n. št.) ... govori posebej o junaških podvigih duhovnika Matatija in njegovih sinov, Jude, Jonatana in Simona, v njihovi borbi proti Sircem. Ta knjiga je najdragocenejše apokrifno delo, kar se tiče zgodovinskih podatkov iz tega časa. Toda, Jewish Encyclopedia (Židovska enciklopedija) pripominja, da je v njej »zgodovina opisana s človeškega gledišča«.
O Drugi knjigi Makabejcev beremo v angleški izdaji na začetku omenjenega priročnika: »Čeprav je ta knjiga razporejena za Prvo knjigo Makabejcev, delno opisuje dogodke iz istega razdobja (okoli 180. leta pr. n. št. do 160. pr. n. št.) kot Prva knjiga Makabejcev in jo je pisal drug avtor. Pisec predstavlja to knjigo kot kratek povzetek predhodnih del nekega Jasona iz Cirene. Opisuje preganjanje Židov pod Antiohom Epifanom, ropanje templja in zatem njegovo ponovno posvetitev.«
Knjigi Makabejcev se zato lahko citirata ali navajala iz zgodovinskih razlogov, ne da bi se pri tem hotelo reči, da sta obe, ali kakšna druga apokrifna knjiga, navdihnjeni ali kanonični.