Vprašanja bralcev

◼ Kakšna je razlika med nesmrtnostjo in večnim življenjem?

Neskončno dolgo bodo živeli tako maziljenci, ki dobijo duhovno življenje — v nebesih in ljudje, ki jih Bog proglasi kot pravične za življenje — v raju na Zemlji. Če torej pomisliš na izid: nesmrtnost v nebesih in večno življenje na Zemlji pomenita v osnovi isto — večno življenje. Kljub temu se lahko glede nesmrtnosti dajo še določena pojasnila.

Grška beseda, prevedena z »nesmrtnost« (athanasia), je sestavljena iz negativnega a in thanatos, kar pomeni »smrt«. Zato v latinščini pomeni nesmrtnost v osnovi ‚brez smrti‘. Razumljivo je, da je Jehova popolnoma neodvisen izvor vsega živega in je nesmrten. (Psalm 36:9; 90:1, 2) To je potrjeno z dejstvom, da je njegov oslavljeni Sin, ki je sedaj ‚odsev njegove (Božje) slave in točna predstavitev njegovega bitja‘, opisan kot ‚Kralj tistih (ljudi), ki vladajo kot kralji, in Gospod tistih, ki vladajo kot gospodarji, ki je nesmrten‘. (Hebrejcem 1: 3; 1. Timoteju 6:15, 16) Nobeno stvarjenje ne more vzeti življenja Jezusu, ker je nesmrten, in po tem se razlikuje od ljudi ali duhovnih stvarjenj, ki lahko umrejo. Nadalje beremo: »Od mrtvih vstali Kristus več ne umrje: smrt nad njim več ne gospoduje.« (Rimljanom 6:9, EI)

Čeprav je nesmrtnost v nekem smislu večno življenje, pa očitno pomeni več kot le neskončno življenje. Izgleda, da pokazuje na posebno lastnost življenja in je povezana z netrohljivostjo, nepoškodovanostjo. Biblija govori o z duhom maziljenih kristjanih, ki prejmejo nebeško nagrado. »To trohljivo mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost. Kadar pa to trohljivo obleče nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: ‚Požrta je smrt v zmagi‘.« (1. Korinčanom 15:53, 54)

Biblija torej ne opisuje veliko nadrobnosti o lastnosti nesmrtnega življenja. Vemo, da umrljivi ljudje — celo popolni ljudje z upanjem na neskončno dolgo življenje na zemlji — morajo jesti in piti, da bi ohranjali življenje, ali pa umrejo in njihova telesa so podložena razpadanju. (1. Mojzesova 2:9, 15, 16) Nesmrtnost nedvomno predstavlja svojstvo, kakovost življenja, ki ga ni treba ohranjati na tak način. Zato bi se lahko reklo, da vsi, ki postanejo nesmrtni, niso podložni smrti oziroma ‚smrt ne gospodari več nad njimi‘. To ustreza temu, da dobijo netrohljivost, kar kaže, da je njihovo duhovno telo ali duhovni organizem po naravi tak, da ne propada ali razpada. (Primerjaj 2. Korinčanom 5:1; Razodetje 20:6) Po tem se lahko vidi razlika med nesmrtnostjo in večnim človeškim življenjem.

Bog Jehova je popoln sodnik, ki nagrajuje maziljene z nesmrtnostjo. Ko on s svojo neizmerno modrostjo in sposobnostjo ugotovi, da so takšni povsem preskušeni in kot takšni sposobni (pripravljeni) za nesmrtnost, smo lahko prepričani, da bodo večno zvesti. Vsi, ki jih ima Jehova za vredne, da neskončno živijo, bodisi kot nesmrtne duhovne osebe ali popolni ljudje, ga bodo sposobni večno častiti. Končna raziskava torej pokaže, da človeško večno življenje in nesmrtnost v nebesih pravzaprav pomenita neskončno življenje. (Janez 17:3)

◼ Je iz Janeza 20:25 prav sklepati, da je bil Jezus pribit na kol s posebnim žebljem skozi vsako roko?

McClintockova in Strongova Cyclopaedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature (Enciklopedija za biblijsko, teološko in cerkveno literaturo) takole razlaga to stvar:

»Veliko časa se je izgubilo z razpravljanjem o tem, če je bil Gospod pribit na kol s tremi ali štirimi žeblji. Nonus trdi, da so bili samo trije žeblji in v tem ga posnema Gregori Nazianzen. Bolj razširjeno je verovanje, da so bili uporabljeni štirje žeblji — to mišljenje se najdlje zastopa, Curtius pa ga podpira z nenavadnimi argumenti. Drugi so prišli celo do štirinajstih žebljev.« (II. zvezek, str. 580.)

V Matevžu 27:35 samo piše: »Ko so ga pribili na kol, so si z žrebom razdelili njegova oblačila.« (NS) Tudi Marko, Lukež in Janez so napisali malo podrobnosti. Po Jezusovem vstajenju je rekel Tomaž: »Ako ne vidim na rokah njegovih znamenj od žebljev in ne položim prsta svojega v rano od žebljev in ne denem roke svoje v stran njegovo: ne bom veroval.« (Janez 20: 25) Čeprav so včasih zločince privezali z vrvjo na kol, pa je bil Jezus pribit. Nekateri so prišli na osnovi Janeza 20:25 do zaključka, da so uporabili dva žeblja — za vsako roko enega. Toda ali smemo Tomaževo uporabo množine (žebljev) razumeti kot natančen opis, ki kaže, da so Jezusu skozi vsako roko zabili po en žebelj?

V Lukežu 24:39 piše, kaj je rekel obujeni Jezus: »Poglejte roke moje in noge moje, da sem res jaz.« To nam pove, da so bile tudi Kristusove noge pribite na kol. Ker Tomaž ni omenil znamenja od žebljev na Jezusovih nogah, je s tem, da je uporabil množino — »žebljev«, morda res mislil večje število žebljev, ki so jih uporabili, ko so Jezusa pribili na kol. Zato je v tem trenutku nemogoče zagotovo trditi, koliko žebljev so uporabili. Zato naj bi na vse slike Jezusa na kolu gledali kot na dela umetnikov, ki nudijo le sliko, osnovano na omejenih dejstvih, s katerimi pač razpolagamo. Ne bi smeli dovoliti, da bi razprave o tako nepomembnem detajlu zasenčile najvažnejšo resnico, da smo ‚spravljeni z Bogom po smrti njegovega Sina‘. (Rimljanom 5:10, NS)