Vprašanja bralcev

■ Je mogoče, da se biblijska prepoved o krvi nanaša samo na kri žrtve, ki jo ubije človek, in ne na neizkrvavljeno meso poginule živali ali na kri žive živali ali človeka?

Nekateri ljudje sklepajo tako in opozarjajo na nekoliko biblijskih stavkov, ki navidezno podpirajo to. Zato so menili, da ni narobe, če sprejmejo transfuzijo krvi od živega krvodajalca. Takšno razmišljanje se morda zdi utemeljeno, toda če se bolje preišče navedene stavke in še druge bistvene tekste, le to pokaže, da Bog pričakuje od svojega ljudstva, da se ogiba in da ne ohranja življenja s krvjo, bodisi od živega ali mrtvega stvarjenja.

Izraelcem je bilo rečeno: »Nikake mrhovine ne smete uživati; smeš jo dati tujcu, ki biva znotraj tvojih vrat, da jo zaužije, ali pa prodati inozemcu; kajti ti si sveto ljudstvo Jehovi, svojemu Bogu.« (5. Mojzesova 14:21, EI) Čeprav iz živali, ki je poginila, ni iztekla kri, so jo lahko prodali priseljencu. Navidezno pa si nasprotuje tisto, kar piše v 3. Mojzesovi 17:10: »Če kdo iz Izraelove hiše in izmed tujcev, ki bivajo med vami, uživa kakršnokoli kri, bom zoper tistega, ki uživa kri, obrnil svoj obraz in ga iztrebil izmed njegovega ljudstva.« (EI) Zakaj je razlika med tema dvema izjavama?

Ko nekateri zagovarjajo svoje mnenje, trdijo, da je po 5. Mojzesovi 14:21 bilo dovoljeno priseljencu (tujcu) jesti neizkrvavljeno meso, če je bila to žival, ki je ni ubil človek, ker tedaj ni bilo treba temu človeku vrniti Bogu krvi (ki predstavlja življenje) te živali. Morda izgleda, da to gledišče podpira tudi 3. Mojzesova 17:15. Tam piše, da kdorkoli bi jedel, Izraelec ali tujec, »kaj poginulega ali od zveri raztrganega«, »naj opere svoja oblačila in naj se skoplje v vodi in naj bo nečist do večera«. Zato bi morda izgledalo, da to, če človek je kri žrtve, ki je ni ubil človek, pravzaprav ni narobe in ni kriv zaradi tega. Tako nekateri tudi trdijo, da ni nič narobe, če se uživa kri živih bitij, pa naj bo to zaradi prehranjevanja ali s transfuzijo.

Vendar: ali je osnovna razlika med 5. Mojzesovo 14:21 in 3. Mojzesovo 17:10, 15 v vprašanju, kako je žival izgubila življenje? Biblijski odgovor je: Ne.

Izraelci so vedeli, da nikakor niso smeli jesti neizkrvavljenega mesa živali, ki je sama poginila ali jo je ubila kakšna zver. Ko so še bili pod goro Sinaj, jim je bilo rečeno, naj takšno mrhovino odvržejo. (2. Mojzesova 22:31) V soglasju s tem je tudi stavek iz 5. Mojzesove 14:21, po katerem je bilo Izraelcem v obljubljeni deželi rečeno, naj odstranijo takšno neizkrvavljeno mrhovino, smeli pa so jo prodati tujcem.

Sedaj pa dobro preglejmo, kaj piše v 3. Mojzesovi 17:10. Piše, da nihče iz »hiše Izraelove in izmed tujcev« ne sme jesti krvi. Je bilo to zato, ker je takšno žival ubil človek in bi bila morala biti vrnjena kri Bogu? Tisti, ki to trdijo, berejo v stavku tudi tisto, kar v njem ne piše. Razen tega bi bil nekdo kriv samo tedaj, če bi bila kri od živali (ali v živali), ki jo je ubil človek; tedaj pa se v 5. Mojzesovi 14:21 in v 2. Mojzesovi 22:31 ne bi prepovedalo Izraelcem jesti neizkrvavljenega mesa živali, ki jih niso ubili ljudje. Vseeno so Izraelci točno vedeli, da takega mesa ne smejo jesti. Ezekijel je rekel: »Nikdar se nisem ognusil z nečistim; mrhovine ali od zveri raztrganega nisem od svoje mladosti do zdaj nikdar jedel.« (Ezekijel 4:14, EI; primerjaj 44:31.)

Zakaj torej piše v 5. Mojzesovi 14:21, da se »tujcu« lahko proda neizkrvavljeno meso, v 3. Mojzesovi 17:10 pa se tudi »tujcu« prepoveduje jesti kri? Tako Božje ljudstvo kot komentatorji Biblije razumejo, da je ta razlika zaradi verskega stališča tujca, ki o tem sam odloča. V knjigi Pomoč za razumevanje Biblije (v angleščini, str. 51) se poudarja, da je včasih izraz »priseljenec, tujec« pomenil nekoga, ki je živel med Izraelci, pa ni bil prozelit. Izgleda, da se je v 5. Mojzesovi 14:21 mislilo na takšnega človeka, ki se ni trudil, da bi držal vse Božje zakone, in je morda uporabljal mrhovino, ki so jo Izraelci in prozeliti imeli za nečisto. Tudi izvedenci za hebrejščino so to tako pojasnili.a

Torej ni smel nihče od častilcev Boga jesti krvi, pa naj je bila v mesu živali, ki je sama poginila, ali pa jo je ubil človek. Zakaj tedaj piše v 3. Mojzesovi 17:15, da bi postal samo nečist, če bi jedel neizkrvavljeno meso živali, ki je poginila ali so jo ubile zveri?

Rešitev tega vprašanja je v 3. Mojzesovi 5:2, kjer piše: »Če se kdo dotakne česa nečistega, bodi mrhovina nečiste živine ali mrhovina nečiste zveri, ... ne da bi se tega zavedal, je nečist in kriv.« (EI) Da, Bog je priznal, da lahko neki Izraelec zgreši zaradi nepazljivosti. Zato se stavek iz 3. Mojzesove 17:15 lahko razume kot ukrep pri takšnih pomotah. Na primer, če je Izraelec jedel meso, ki se mu je ponudilo, in bi šele nato zvedel, da ni bilo izkrvavljeno, je bil tudi kriv. Ker pa je to storil nenamerno, je lahko storil vse potrebno da bi bil zopet čist. Ampak pri tem je važno: Če ne bi naredil, kot je bilo zapovedano, bi bil ‚moral odgovarjati za greh‘. (3. Mojzesova 17:16)b

Jesti neizkrvavljeno meso torej ni bila neznatna stvar; to je lahko povzročilo celo smrt. Noben pravi častilec (Izraelec ali tujec, ki je bil prozelit v polnem smislu besede) ni smel namerno jesti neizkrvavljenega mesa, ne glede, ali je bilo od živali, ki je poginila, ali pa jo je ubila neka druga žival ali človek. (4. Mojzesova 15:30) Svet apostolov je to potrdil. Apostoli so pisali kristjanom, ki so sestavljali duhovni »Božji Izrael« in jim prepovedali jesti meso zadavljenih živali, če je bilo meso od živali, ki je poginila, ker se je po nesreči zadušila, ali če jo je zadavil človek. (Galatom 6:16; Dejanja apostolov 21:25)

Na tem zborovanju so prav tako Božjim služabnikom naročil ‚naj se zdržujejo krvi‘. Če maziljeni kristjani niso smeli jesti krvi v mesu zadavljene živali, tedaj vsekakor niso smeli vzeti krvi od živega bitja. Ni težko razumeti, da niti Izraelci iz starega časa niti poslušni kristjani ne bi posnemeli afriških plemen, ki s puščico ustrelijo v vratno žilo goveda (živega), da bi dobili kri, ki jo potem mešajo z mlekom in pijejo. Podobno Božji služabniki tudi ne bi smeli sprejeti zdravljenja, pri katerem se jemlje in daje človeška kri kot transfuzija, da bi se podaljšalo življenje. Takšno ravnanje sproži Božjo obsodbo, ker Bog obsoja vsakogar, ‚ki jé kri‘, ker krši zapoved, dano kristjanom, da naj se ‚zdržujejo krvi‘. (Dejanja apostolov 15:28, 29; 3. Mojzesova 17:10)

Pravi kristjani kljub pritisku, da bi se Božji zakon oslabil, vedo, ‚da je življenje dar od Boga Jehove in da ga morajo uporabljati tako, kot jih on uči. Boga ubogajo, tudi kadar to izgleda nepraktično. V Dejanjih apostolov, na primer, se v 15:28, 29 zapoveduje kristjanom, da se zdržujejo malikovanja. Zato pravi kristjan, ko mu preti smrtna nevarnost, če bi zavrnil ‚poklon‘ maliku ne bo trdil, da ni potrebno, da bi izgubil svoje sedanje življenje samo zaradi simbola, ker pač ‚malik nič ne predstavlja‘. (1. Korinčanom 8:4) Trije zvesti Hebrejci so nam zgled za poslušnost, takšni so bili tudi prvi kristjani, ki so se prej odločili za smrt v areni, kot pa da bi darovali kadilo na oltarju. (Daniel 3:1—18)

Podobno kristjan ne bo ogrozil svoje čistosti (neoporečnosti), če bo zaradi nesreče ali operacije izgubil veliko krvi in bo nastalo vprašanje krvi. Kristjan bo poslušal svojega Življenjedajalca in mu popolnoma zaupal, da njegovo večno življenje ni izgubljeno, če bo izgubil sedanjega, kljub najboljšemu načinu zdravljenja. Jezus je rekel svojim učencem: »Ne bojte se tistih, ki ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti; bojte se marveč tistega, ki more i dušo i telo pogubiti v pekel (geheni, NS).« (Matevž 10:28)

Seveda pa tudi novejši zdravstveni dokazi kažejo, da transfuzija krvi običajno ni neobhodno potrebna, da bi se rešilo bolnika, ker izkušeni zdravniki pričajo, da tudi drugi načini zdravljenja v večini primerov prav tako dobro delujejo. Slišijo se celo trditve, da je število bolnikov, ki so ostali živi s pomočjo transfuzije krvi, verjetno manjše od števila tistih, ki so umrli zaradi negativnih posledic transfuzije. Kakorkoli že, kristjani so se odločili, da bodo ubogali Boga in spoštovali njegovo mnenje o krvi.

Pravi častilci zato ne bodo jedli neizkrvavljenega mesa živali, bodisi, da jo je kdo ubil ali pa je kako poginila. Tudi ne bodo svojega življenja ohranjali tako, da bi jemali kri od živih bitij — živali ali ljudi. Oni priznavajo Jehovo kot tistega, ki jim je dal življenje, in odločili so se, da ga ubogajo v vseh stvareh.

[Podčrtni opombi]