Vprašanja bralcev

■ Je pametno, da tvoj otrok živi pri posvetnih sorodnikih zato, ker mu lahko nudijo večje materialne ugodnosti?

SVETO pismo pokaže, da imajo starši prednost in odgovornost, skrbeti za svoje otroke, kar vključuje tudi potrebno duhovno skrb. Za krščanskega moža in ženo bi bilo kratkovidno, če ne bi spoštovala naloge, ki jima jo je dal Bog samo zato, da bi njun otrok imel večje materialne ugodnosti pri nekrščanskih sorodnikih.

V nekaterih deželah ni nič nenavadnega, da se pošlje otroka, tudi za dlje časa k sorodnikom. To pogosto naredijo starši, ki žive v odmaknjenih krajih, kjer je možnost šolanja omejena. Takšni radi pošljejo otroka k sorodnikom v mesto (ali tudi v internat), da bi si otrok pridobil boljšo izobrazbo ali bil v stiku z naprednejšim življenjskim stilom. Običajno se od otroka pričakuje, da tam opravlja hišna opravila ali da se kako drugače sorodnikom oddolži, ker so ga sprejeli v svoj dom.

Meni se, da ima takšen dogovor materialne koristi, toda te niso tako velike, kot izgledajo. Velikokrat so izkušnje pokazale, da ni primerno to, če se otroka odtrga iz družinske sredine in se ga prisili, da ločeno od svojih staršev živi pri sorodnikih. Često je slučaj, da se z otrokom ne ravna tako kot z drugimi otroki v tej hiši, temveč delajo med njimi razlike in ga imajo bolj za slugo. Lahko si misliš, da se otrok razočara in začne negodovati, ko upravičeno ali neupravičeno občuti, da so z njim nepošteni. (Primerjaj 1. Mojzesova 27:30—41.) Zaradi tega je čustveno vznemirjen in nesrečen, to pa ga lahko ovira pri učenju, čeprav obiskuje dobro šolo. Ali to otroku res koristi? Običajno se otrok če ni deležen vzgoje svojih ljubečih staršev zaplete v mladoletniške prestope.

Nasvet iz Božje besede pomaga, da ne pride do takšnih žalostnih posledic. Bog Jehova seveda razume, da lahko nastanejo situacije, v katerih morajo drugi namesto staršev skrbeti za otroke.a Zato je svetoval svojim služabnikom, naj pomagajo otrokom brez očeta in sirotam, ki so izgubile starše. (5. Mojzesova 14:28, 29; 16:9—14; 24:17—21; 26:12, 13; Psalm 10:14; Jakob 1:27) Toda v Bibliji se prvenstveno poudarja, da naj starši skrbijo za materialne, duhovne in čustvene potrebe svojih otrok. (Primerjaj 1. Timoteju 5:8.)

Bog je takole svetoval staršem: »Učite jih (moje besede) svoje otroke in govorite o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po potu, ko se ulegaš ali ko vstajaš!« (5. Mojzesova 11:18, 19) Ali bi starši lahko tako delali, če bi prostovoljno poslali otroke k svojim posvetnim sorodnikom za daljši čas? Ne, starši morajo biti skupaj s svojimi otroki, da jih redno ‚popravljajo‘ in jim starševsko svetujejo, nuditi pa jim morajo tudi toploto družine, ki jo te mlade osebe potrebujejo. (Efežanom 6:4; Pregovori 6:20) Jasno je, da se ne bi pospeševala trajna (celo večna) dobrobit krščanskega otroka, če bi ga starši zaradi šolanja poslali živet k posvetnim sorodnikom na račun duhovnega pouka v njegovem lastnem domu. Kristjani po vsem svetu vedo, da je v tem sestavu stvari težko delo, vzgojiti mladega človeka, da bi služil Jehovi; to zahteva seveda stalen nadzor staršev, Upanje na uspeh bi se vsekakor zmanjšalo, če bi bil otrok ločen od krščanskega doma samo zaradi materialnih koristi.

V tem pogledu razmisli o Jezusovem primeru; odrasel je v odmaknjenem mestu Nazaretu, v Galileji. Poslušna Bogu Jehovi sta Jožef in Marija obdržala Jezusa pri sebi v Nazaretu, kjer je ‚napredoval v modrosti in telesni rasti in v milosti pri Bogu in pri ljudeh‘. (Lukež 2:41—52)

Sedanji sestav stvari poudarja izobraževanje in materialen uspeh. Posvetne starše se sliši govoriti: ‚Nočem, da bi moj sin odrasel za to, da bi bil nekomu hlapec.‘ Celo krščanski starši se lahko »okužijo« s podobnim glediščem o izobrazbi in materialnih koristih. Toda za starše, ki zaupajo v Jehovino modrost, je najvažnejše, da postavijo svojim otrokom ‚dober temelj za bodočnost, da bi se trdno oprijeli resničnega življenja‘. (1. Timoteju 6:9, 19)

■ Jezus je rekel možu, katerega je ozdravil: »Ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Je mislil, da lahko zbolimo zato, ker smo grešili?

Ne vsaka bolezen ni tudi posledica določenega greha.

V 5. poglavju Janezovega Evangelija beremo, da je Jezus ozdravil človeka, ki je bil dolgo bolan. Pozneje je Jezus videl moža na področju templja in je rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« (Janez 5:14, EI)

Vsi smo podedovali grešnost in nepopolnost od Adama. (Rimljanom 5:12) Dokaz za to je, da včasih ‚naravno‘ zbolimo. Mož, ki ga je Jezus ozdravil, je bil očitno bolan zaradi podedovane nepopolnosti. Z Božjim usmiljenjem ga je Kristus ozdravil in mu pokazal pot rešitve. Moral bi poslušati Odrešenika. Če bi ta mož od tedaj naprej namerno grešil, bi ga zadelo nekaj hujšega od bolezni; kriv bi bil greha proti duhu in s tem bi si zaslužil večno uničenje. (Matevž 12:31, 32)

[Podčrtna opomba]