Biblijski kritiki popravljajo svoje mišljenje

V DVAJSETEM stoletju je dosežen velik napredek glede točnosti biblijskega teksta. Odkritje mnogih starih rokopisov, še posebej Chester Beatty in Bodmer zapisi in rokopisi z Mrtvega morja, so omogočili, da se je besedilo še bolj približalo originalom, kakor so mnogi biblijski učenjaki sploh pričakovali. Večje razumevanje prvotnega hebrejskega in grškega jezika pomeni točnejše prevode Biblije v mnoge jezike po vsem svetu. Morda izgleda, da bo takšen napredek pustil daleč za seboj zamisli, stare več kot 200 let, četudi se precej dolguje delu, opravljenem v tistem času.

Zato verjetno preseneča, da se je v naših dneh ponovno razpravljalo o mislih Johanna Jakoba Griesbacha (1745—1812). Leta 1976 je bilo v Münsterju, v Zvezni republiki Nemčiji, srečanje, posvečeno delu tega učenjaka. Zakaj se danes ponovno govori o njegovem delu?

Ko je s triindvajsetimi leti magistriral, je Griesbach potoval po Evropi in obiskoval knjižnice, da bi preiskoval rokopise Krščanskih grških spisov. Rezultate tega raziskovanja je objavil 1774 in 1775 in njegovo grško besedilo (v poznejših izdajah) so uporabljali številni prevajalci Biblije, vključno nadškof Newcome, Abner Kneeland, Samuel Shanpe, Edgar Taylor in Benjamin Wilson (zadnji pri The Emphatic Diaglott).

Griesbach je prvič vključil rokopise, ki so bili starejši od onih, ki jih je 1516. leta uporabil Erazem v svojem grškem tekstu. Pomembnost tega raziskovanja je očitna iz naslednjega komentarja: »Griesbach je porabil veliko ur, da bi našel najboljše tekste med mnogimi inačicami Nove zaveze. Njegovo delo je postavilo temelje sodobni presoji teksta in on je precej odgovoren za pristojnost teksta nove zaveze, ki ga imamo danes.« (J. J. Griesbach: Synoptic and Text-Critical Studies, 1776—1976, str. 11.)

Griesbach je leta 1776 izdal Sinopsis (strnjen pregled) evangelijev Matevža, Marka in Lukeža, z besedilom, postavljenim v paralelne stolpce za lažjo primerjavo. Od takrat so jih imenovali »sinoptični« evangeliji zaradi »primerjanja«. Griesbach je bil prepričan, da so te evangelije napisale osebe, katerih imena nosijo, da je bil Matevž priča dogodkov, o katerih je poročal, in da »so apostoli po svetem duhu bili sposobni razumeti in prenesti nauke brez nevarnosti, da storijo napake«.

V svojih raziskovanjih je Griesbach sklepal, da je Matevž napisal prvi evangelij, drugega Lukež in tretjega Marko. Toda že začasa Griesbacha je G. S. Stor zastopal zamisel, da je bil Markov evangelij prvi napisan. Tedaj je ta teorija vsesplošno podprta, skupaj z verovanjem, da stoji za evangeliji nepoznan, izgubljen dokument, označen s »Q«. Pozneje so biblijski učenjaki dodali tej teoriji še druge podpore in izvore, izdali množico knjig in na tisoče člankov z razpravami o tem. Postala je tako pomembna, da je mnogim teologom bila »člen v verovanju«. Zato je bil Griesbach potisnjen ob stran in pogosto ostro kritiziran.

Sedaj so po dolgem času začeli kritizirati to teorijo o »izvornem dokumentu«. Ker so mnogi biblijski učenjaki spremenili svoje mišljenje, so ‚ponovno odkrili‘ Griesbachovo misel. Zatem ko so postale te ideje ponovno aktualne, so služile za to, da se bolj primerno reši obstoječa vprašanja v zvezi z evangeliji.

Ideja o »izvornem dokumentu« je mnogim uničila vero v Božje navdihnjenje Biblije. (2. Tim. 3:16, 17) Takšno nagnjenje ni novo, ker je že apostol Pavel rekel Timoteju: »Da zapoveš nekaterim, naj ne uče drugačnega nauka, tudi naj se ne ubijajo z basnimi in brezkončnima rodopisi, ki pospešujejo bolj prepire (špekulacije, RS) nego oskrbovanje službe Božje, ki je v veri.« (1. Tim. 1:3, 4)

Zanimivo je, da je škof B. C. Batler, ki je pred nekaj leti skoraj sam branil prvenstvo Matevža, s prstom pokazal ključno rešitev tega vprašanja, ko je rekel: »Nepristranski raziskovalec, ki želi odkriti resnico, bo, če bere in zopet bere sinoptične evangelije kot knjige v celoti, ugotovil, da so bili avtorji pošteni ljudje; napisali so tisto, v kar so iskreno verovali, da je resnica. Tedaj bo razumel, da niso mogla verovati v resničnost teh dogodkov, ne da bi obstajala zgodovinska dejstva, ki so se jim predstavila kot zanesljiva.« (Searchings, str. 85.)

Noben nenavdihnjen izgubljen dokument ni služil kot osnova za evangelijske zapise Matevža, Marka, Lukeža in Janeza. Pisali so pod vodstvom Jehovinega svetega duha. Napačne človeške teorije pa seveda lahko veljajo dolgo časa — v tem primeru približno dvesto let. Medtem pa je bila veliko ljudem izpodkopana vera v Božjo besedo. Toda če smo modri, bomo upoštevali vse zbrane dokaze, ki potrjujejo zanesljivost in Božje navdihnjenje Biblije. In pustimo kritikom, naj svoje mnenje popravljajo tako pogosto, kot pač to želijo.