Vprašanja bralcev
● Se lahko predani in krščeni kristjan profesionalno ukvarja z boksom in obdrži dober glas v skupščini?
Če bi kristjan hotel postati poklicni boksar, bi to bilo navzkriž z Božjimi nasveti. Oglejmo si nekaj takšnih nasvetov.
Sveto pismo jasno pokaže, da mora predani kristjan imeti sadove Božjega svetega duha: ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, vero, ponižnost in samoobvladanje. (Gal. 5:22, 23) Profesionalni boks pa je v nasprotju z vsemi temi sadovi. Biblija nam svetuje, daj imamo »mir z vsemi ljudmi« in ne da se borimo; temveč naj bomo ‚krotki‘ do vseh. (Rim. 12:18; 2. Tim. 2:24) Podobne besede najdemo v Jakobu 3:18: »Sad pravičnosti pa se seje v miru njim, ki napravljajo mir.« Razen tega nam je rečeno, da »ljubimo bližnjega svojega, kakor samega sebe«, in takšna ljubezen ne dela »hudega«, kar pomeni, ne povzroča škode in bližnjega ne žali. (Rim. 13:9, 10)
Na poklicni boks zato ne moremo gledati kot na nedolžni sport. Dobro je namreč znano dejstvo, da gredo boksarji v ring z željo, da svoje nasprotnike poškodujejo. Včasih so lahko do nasprotnikov celo morilsko razpoloženi. Opazovalci to občutijo, pogosto pa se to lahko vidi tudi iz tega, kako gledalci reagirajo na boksarsko srečanje, saj često glasno vpijejo: »Ubij ga! Ubij ga!«
Zato ni čudno, da časopisi od časa do časa poročajo, da je bil ta ali oni boksar v ringu poškodovan. Pri boksu je vedno nevarnost, da eden od njiju postane ubijalec, apostol Janez pa izjavlja: »Noben ljudomorec nima večnega življenja«. (1. Jan. 3:15) Enako misli tudi veteran iz boksarske organizacije, ki je rekel, da je boks »uzakonjeno ubijanje«, ki bi ga morali prepovedati. Boks se opisuje tudi kot »zlonamerni napad«. V zvezi z boksom pa je še druga nizkotna stvar, to so namreč ljudje, ki se s tem športom ukvarjajo, oziroma ga vodijo in ti so često povezani z zločinskim podzemljem.
Kako naj bi torej skupščinski starešine gledali — v skladu s prej navedenimi dejstvi — na predanega in krščenega kristjana, ki bi se poklicno ukvarjal z boksom? Najprej bodo takšnemu bratu svetovali v soglasju z biblijskimi načeli omenjenimi na začetku. (Gal. 6:1) Prijazno, vendar odločno mu bodo prikazali razloge, zakaj boks ni primeren za osebo, ki je predan naslednik Jezusa Kristusa, »Kneza miru«. (Iza. 9:6) Lahko bi mu prikazali, da se mora kristjan truditi, da dela »dobro z lastnimi rokami«. Služenje denarja s poklicnim boksom bi težko označili za »dobro delo«, ker si ga zasluži s pretepanjem nasprotnika v ringu. (Efež. 4:28)
Bilo bi ga dobro spomniti, da čeprav z boksom morda zasluži za udobno življenje, za kristjana ni dobro, da ga to zadržuje pri tem delu, saj nas Božja beseda v Hebrejcem 13:5, 6 prepričuje: »Življenje bodi brez lakomnosti; zadovoljni bodite s tem, kar imate; kajti on je rekel: ‚Ne odtegnem se ti in ne zapustim te‘. Tako da lahko smelo govorimo: ‚Jehova mi je pomočnik, ne bom se bal; kaj mi bo storil človek?‘«
Zato bi takšnemu človeku morali dati razumljiv rok, da opusti svoj nekrščanski poklic. V kolikor tega ne bi storil, bi to za starešine pomenilo, da jim ne preostane nič drugega, kot da ga izključijo iz skupščine. (1. Kor. 5:11—13)
● V Matevžu 4:1 piše, da je »Duh odpeljal Jezusa v puščavo, da ga izkuša hudič«; je bil to Božji sveti duh?
Jehovin sveti duh je Jezusa po krstu odpeljal v puščavo, kjer se je postil; to naj bi bil čas molitve in razmišljanja. (Primerjaj Matevž 4:2; Marko 1:35; Lukež 5:16.) Verjetno je Jehova ta čas namenil za duhovno zvezo s svojim edinorojenim Sinom, da mu dá navodila, nadaljnje razsvetljenje in toplo zagotovilo, skratka, da ga pripravi za to, kar ga je čakalo.
Jehova je lahko vnaprej vedel, da ga bo satan preizkušal, ko bo odpeljal svojega Sina v puščavo v zvezi s svojim namenom. Vendar preizkušnje ob koncu Jezusovega štiridesetdnevnega bivanja v puščavi ni On določil, temveč jo je samo dopustil.
Značilno je, da je Jezusova preizkušnja podobna Mojzesovi. Tudi ta prerok je bil štirideset dni na gori, kjer je dobil Zakon zaveze in navodila, ki so bila povezana z njegovo vlogo posrednika. (2. Moj. 24:18; 34:28) Tudi Jezus, večji prerok od Mojzesa, je v puščavi gotovo dobil navodila glede nove zaveze, v katero naj bi bili sprejeti njegovi nasledniki kot duhovni Izraelci, in katere posrednik bo on. (5. Moj. 18:18, 19; Luk. 22:20, 28—30) In kakor se je Mojzesa preizkusilo glede zvestobe in čistosti, ko je prišel z gore in videl, da so Izraelci oboževali zlato tele ter se hoteli vrniti v Egipt, tako je bil tudi Jezus preizkušen ob koncu svojega štiridesetdnevnega bivanja v puščavi. (2. Moj. 32:15—35)