Vprašanja bralcem
● Po Hebrejcem 12:22, 23 govori apostol Pavel o »duhovih pravičnih (mož), ki so dosegli popolnost«. So ti »možje« zveste osebe, o katerih je pisal Pavel v 11. poglavju Hebrejcem?
DOMNEVA, da se te besede morda nanašajo na verne in zveste ljudi iz predkrščanstva, namreč do Janeza Krstnika, ni nova. Že v Stražnem stolpu 15. avgusta 1913 str. 248 in 249 (angleška izdaja), je bilo to previdno omenjeno in takšno gledišče je dolgo veljalo. V prvotnem grškem besedilu v tem stavku ni besede »možje«. Zato beremo v prevodu Novi svet na tem mestu: »in duhovnemu življenju pravičnih, ki so postali popolni«.
List Hebrejcem 11:8—10 govori o Abrahamu, Izaku in Jakobu in navaja, kako je Abraham zapustil mesto Ur v Kaldeji in kako so on, Izak in Jakob živeli kot nomadi, vse dokler se Jakob ni preselil v Egipt, ko je bil tam njegov sin Jožef. Zato v tem obdobju niso živeli na enem kraju, na primer v nekem mestu. Nikjer v Hebrejskih spisih ne piše, da je Bog tem trem možem obljubil »mesto, stoječe na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog«. Takšna je Pavlova razlaga. Brez dvoma ta izraz pomeni vzpostavljeno Božjo vladavino po ‚Abrahamovem semenu‘, pod katero bodo ti trije patriarhi živeli na Zemlji in do konca tisočletja dosegli človeško popolnost. (Gal. 3:16)
Ko je Bog potomce Abrahama, Izaka in Jakoba odvedel iz Egipta in jih pripeljal v deželo, ki jo je obljubil Abrahamu, so se ti naselili v kanaanskih mestih, razen v Jerihi, ki je bila po Božji moči popolnoma uničena. Od takrat so vsi zvesti preroki in zveste žene imeli določen kraj prebivanja. Zatorej za njih ne velja, kar je veljalo za Abrahama, Izaka in Jakoba, namreč, da so čakali na bodoče mesto na Zemlji. Jeruzalem je bil uničen 70. leta n. št., 39 let po obglavljenju Janeza Krstnika. Celo hebrejski kristjani so živeli v vidnem, zemeljskem mestu, vse dokler se general Gallus ni oddaljil od Jeruzalema in so kristjani po Jezusovi preroški zapovedi zapustili mesto. (Mat. 24:15—22)
Pismo Hebrejcem 13:12—14 kaže na Jezusovo mučeniško smrt zunaj obzidja zemeljskega Jeruzalema ali »zunaj vrat«. Očitno je Pavel zaradi tega nadaljeval: »Pojdimo torej k njemu ven iz šatorišča (podobno ‚kozlu, ki ga je zadel žreb za Azazela‘)«, ki so ga na dan sprave spustili v puščavo, »in nosimo njegovo sramoto. Zakaj nimamo tukaj stalnega kraja, marveč iščemo prihodnjega.« To »mesto« pomeni nebeško kraljestvo, Novi Jeruzalem, kot omenja Pavel v Hebrejcem 12:22.
Zvesti ljudje starega časa, še posebej od Abrahama do Janeza Krstnika, niso želeli priti v nebesa ali v ta nebeški Jeruzalem. O tem niso imeli nobene predstave. (Mat. 11:11) Niso imeli takšnega upanja, ker niso bili rojeni z Božjim svetim duhom. To je potrjeno v Janezu 7:39, EI, kjer piše: »To pa je rekel o duhu, ki naj bi ga potlej prejeli tisti, ki so verovali vanj. Sveti duh namreč še ni bil prišel, ker Jezus še ni bil poveličan.« Duhovno rojevanje krščanskih mož in žena se ni začelo pred binkoštmi 33. leta n. št. Tisti, ki so bili od tedaj rojeni s svetim duhom, so pričakovali, oziroma pričakujejo, da bodo živeli v nebeškem mestu, ki ga je zemeljski Jeruzalem samo predstavljal.
Zato je lahko Pavel, ko je pisal hebrejskim kristjanom, pravilno povedal v Hebrejcih 12:22: »Približali ste se marveč gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov.« V Pavlovem času ‚skupščina prvorojenih, zapisanih v nebesih‘ še ni bila stara niti trideset let; to je bil šele njen začetek in štela je veliko manj kot 144 000 članov. Število 144 000 ‚prvorojenih, zapisanih v nebesih‘ bo kompletno ob koncu takoimenovane krščanske dobe, ki se bo končala z »veliko stisko«, omenjeno v Razodetju 7:14 in Matevžu 24:21, 22. Zato so Pavel in hebrejski kristjani, katerim je to pisal, bili glede njenega polnega števila 144 000 šele začetek te ‚skupščine‘.
V Hebrejcem 12:23, 24 beremo nadalje: »In Bogu, sodniku vseh, in k duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu, in krvi kropljenja, ki glasneje govori ko Abelova.« (EI) Bog torej sodi vse, tudi 144 000 poklicanih. Ti bodoči člani oslavljene ‚skupščine‘ morajo, preden jih bo Jehova, vrhovni Sodnik priznal, prestati obdobje sodbe. Zaradi tega se za stavkom, ki omenja Boga, govori o ‚duhovnem življenju pravičnikov, ki so postali popolni‘.
Zato so spodbujeni, da ‚dajo svoja telesa za žrtev živo, sveto, prijetno Bogu — kot sveto službo po njihovi razumnosti‘. (Rim. 12:1, NS) Zato gredo k njemu ‚ven iz šatorišča in nosijo sramoto njegovo‘. (Hebr. 13:13) Ti duhovno rojeni kristjani zares živijo ‚duhovno življenje‘ sedaj na Zemlji in tudi spodbuja se jih, da živijo po duhu, s pomočjo katerega so rojeni.
Apostol Pavel govori o ‚duhovnem življenju‘ opravičenih kristjanov v istem poglavju, v Hebrejcem 12:9: »Ali se ne bomo mnogo bolj pokorili Očetu našega duhovnega življenja in bomo živeli?« (NS) V grškem besedilu na tem mestu piše dobesedno »Očetu duhov«. On je Oče duhovno rojene skupščine, o kateri je Pavel pisal in zato se v prevodu Novi svet ta izraz pojasnjuje z osebne točke, ko pravi »Oče našega duhovnega življenja«. Ta izraz se pojavlja še štirinajst vrst pozneje, v Hebrejcem 12:23 in je tako v neposrednem sobesedilu.
Apostol Pavel v Hebrejcem 12:1 obrne pozornost od zvestih mož in žena iz predkrščanske dobe na duhovno rojeno krščansko skupščino in Božjo službo, ki je pred temi duhovno rojenimi kristjani. Zato se v Hebrejcem 12:23 ne vrača na to, kar je pojasnjeval v 11. poglavju. Glede teh dejstev izraz ‚duhovno življenje pravičnikov, ki so postali popolni‘, predstavlja ‚skupščino prvorojenih, zapisanih v nebesih‘, z drugačnega gledišča in zato tukaj ni potrebno ponavljati, kar je že rečeno v 22. vrsti. Enako ni potrebno poskušati to uporabiti na drugi razred bogaboječih oseb, kot so zvesti možje in žene iz časa pred tem, namreč od Abela pa do Janeza Krstnika.
Nadalje se vse, kar je Pavel rekel, in je zapisano v Hebrejcem 12:22, 23, omejuje na duhovno rojeno krščansko skupščino: »In sredniku nove zaveze, Jezusu, in krvi kropljenja, ki glasneje govori ko Abelova.« (Hebr. 12:24) V tej novi zavezi je duhovno rojena skupščina in Jezus je njen posrednik. Pokropljeni so s ‚krvjo‘ Jezusa Kristusa v duhovnem smislu, tako da nanje bolje deluje, kakor bi delovala kri mučenika Abela. (Hebr. 11:4) To tudi pokaže, da so oni sedaj zares opravičeni ali proglašeni za pravične na osnovi njihove vere v to kri. (Rim. 5:9)
V soglasju z vsem tem se Pavel še naprej obrača k duhovno rojeni skupščini v Hebrejcem 12:25—28, ko spodbuja njene člane, da se izkažejo vredne nebeškega kraljestva — ‚mesta živega Boga, nebeškega Jeruzalema‘, h kateremu so pristopili. Ostanek duhovno rojene skupščine 144 000 članov je danes stvarem, ki jih je naštel Pavel v 22. in 23. vrsti, mnogo bližje, kakor hebrejski kristjani prvega stoletja. Tega se skupaj z njim veseli tudi velika množica »drugih ovc«. Ta »velika množica« hodi danes enako v veri, kakor zvesti možje in žene predkrščanskega časa.