Njeno upanje je stvarno
V začetku letošnjega leta je šolarka iz New Jerseya (ZDA) pisala šolsko nalogo, z naslovom: »Če bi potovala v prihodnost, do kam bi želela priti? Do katerega leta? Opiši, kako bo izgledal svet. Opiši ljudi, njihov način življenja, kako zaslužijo za življenje, kaj jedo itd.« Petnajstletno dekle, Jehovina priča, je napisala:
»In slišal sem glas velik od prestola, da govori: ‚Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo z njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze z njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bo več; kajti prvo je prešlo.‘ In rekel je sedeči na prestolu: ‚Glej, novo delam vse.‘ In mi veli: ‚Piši, ker te besede so resnične in zveste.‘«
Že več let preučujem Biblijo in ta tekst me je posebej prevzel. Brala sem ga besedo za besedo in se vedno znova spraševala, ali bo v prihodnosti res takšno stanje na Zemlji. Zato sem naredila nekaj, česar ni storil še noben človek, skonstruirala sem si časovni stroj in odpotovala v prihodnost.
Potovanje je minilo brez težav. Potovala sem s hitrostjo desetih let na minuto. Medtem, ko sem jaz ostala nespremenjena, so se po svetu dogajale velike spremembe. Videla sam strahotne dogodke: potrese, vojne, lakote, nezakonitost, prav tisto, kar je opisano v Bibliji — v Matevževem evangeliju 24:6—8. Toda ti dogodki so naglo poleteli mimo. Nato sem videla, kako je vse okrog mene uničeno. Ljudje so bili uničeni, toda ne z njihovim orožjem, temveč jih je z drastičnimi silami uničil nekdo, ki je veliko močnejši od ljudi.
Poskusila sem potovati malo počasneje, da sem lahko opazovala vse to groteskno dogajanje. Nato sem videla ljudi, ki so trdo delali, očiščevali so Zemljo, gradili in jo preoblikovali. Očitno so bili obvarovani pred uničenjem in zato so odstranjevali ruševine. Delali so skupaj, enotno. Kmalu zatem je bilo na Zemlji že več mož in žena. Nisem vedela, odkod so prišli. Opazovala sem jih, dokler nisem zagledala moža, ki je bil podoben mojemu staremu očetu — zares bil je moj ded. Umrl je 1972. leta. Preverila sem moj stroj, da se prepričam, če se ne vozim nazaj. Ne, nisem se vračala. Res sem se gibala naprej, čeprav sem gledala ljudi, ki so že umrli. Nato sem se spomnila biblijskega stavka iz Dejanj apostolov 2:15: »In bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim.« Torej sem videla vstajenje.
Vozila sem se hitreje, tako da so barve in svetloba bile že kar zabrisane; zatem sem se odločila, da se ustavim. Kraj je bil seveda isti, kot tedaj, ko sem krenila na pot, samo v prihodnosti. ...
V daljavi sem lahko videla majhnega dečka, ki se je igral z veliko živaljo. ... Zares, igral se je z ... LEVOM! Hotela sem steči in ga opozoriti na nevarnost, toda nekaj me je zadržalo. Lev je bil krotek; otrok se je lahko z njim igral kot z mucko. Ko sem pešačila dalje, sem videla še več takšnih mirnih prizorov med človekom in živalmi in tudi med samimi živalmi. Najbolj privlačna pa je bila enotnost med ljudmi. Ljudje vseh ras ,so govorili isti jezik; in ,med seboj so se razumeli, kot da so si bratje in sestre ... Videla sem, da tem ljudem ni ničesar primanjkovalo. Tudi niso bili bolni, bili so popolnih teles. Nato me je nekaj presenetilo; videla sem iste ljudi kot pred 400 leti, vendar se niso postarali. Nihče ni zbolel, ostarel ali umiral ...
V tem čudovitem času v prihodnosti mi je zares ugajalo. Sedaj sem spet doma, v našem času. Nobenega ne morem prepričati, o tem kar sem videla. Sedaj je vse, kar berem v Bibliji trdno zasidrano v mojem razumu. Tako rada bi se vrnila in večno živela s tistimi ljudmi. Nato pa sem se spomnila odlomka iz Biblije, ki me je prepričal, da bom vse to morda spet videla, in to kaj kmalu. To je Psalm 37:10, 11, kjer piše: »Še malo namreč in brezbožnika ne bo več, in ogledoval boš mesto njegovo, a njega ne bode. Krotki pa bodo podedovali deželo in se radovali v obilnosti miru.«