Vprašanja bralcev
● Ali bi bilo pravilno moliti za nekoga, ki je izključen iz krščanske skupščine?
Včasih se je mislilo, da takšne molitve niso primerne. Za to obstajajo dobri biblijski razlogi, toda biblijski nasvet nam tudi priporoča, da upoštevamo stanje izključenega, ne pa da do njega takoj zavzamemo določeno stališče.
Da bi spoznali Božje gledišče o tem, nam še posebno pomaga 1. Janezov list 5:16, 17, (EI), kjer piše: »Če kdo svojega brata opazi, da stori greh, ki ni za smrt, naj prosi in dal mu bo (Bog) življenje, njim, ki ne greše za smrt. Je greh, ki je za smrt: o tem ne pravim, naj prosi zanj. Vsaka krivica je greh, in je greh, ki ni za smrt.«
Apostol Janez najprej omenja »greh, ki ni za smrt,« ali »greh, ki ne nakoplje smrt« (NS). Ker smo vsi nepopolni in krivični, smo vsi krivi zaradi greha. (Ps. 51:5; Rim. 3:23; 1. Jan. 3:4) Nekdo, ki greši, se mora pokesati in prositi Boga za obilo milosti. (1. Jan. 1:8—10) Kakor pokazuje Janez, lahko tudi drugi molijo zanj.
Zatem Janez poroča o »grehu za smrt« ali »grehu, ki prinese smrt« (NS). Kakšen greh je to? To je greh, ki se ga nekomu ne more oprostiti; to je »smrtni« greh, ker vodi v »drugo smrt« ali večno smrt. (Raz. 21:8) Pred tem je Jezus rekel, da lahko nekdo greši do točke, ko greši proti svetemu duhu, za ta greh pa ni odpuščanja. (Mat. 12:31; Luk. 12:10) Podobno je apostol Pavel pokazal; če nekdo, ki je spoznal resnico o Bogu, namerno greši — zanj ni več možno kesanje in odpuščanje. (Hebr. 6:4—6; 10:26, 27)
Janez nam pokaže, naj ne molimo za nekoga, ki je zakrivil takšen »smrtni« greh. To nas spominja na Božje besede glede Izraelcev, ki so tako globoko zabredli v zlo, da se je Bog odločil, da jih izroči v suženjstvo Babilona. Bog je rekel Jeremiji: »Ti torej ne prosi za to ljudstvo in ne povzdiguj vpitja, ne prošnje zanje in ne posreduj pred menoj; kajti nikakor bi te ne poslušal.« (Jer. 7:16—20; 14:11, 12)
Bog, ne pa mi na Zemlji, odloča, če je kdo grešil proti svetemu duhu. Vendar lahko na osnovi Janezovih navdihnjenih besed sklepamo, da ni treba moliti za nekoga, ki očitno namerno greši. Janez je tudi pisal v 2. Janezovem listu 9—11 o ljudeh, ki širijo nekrščanske poglede. Če bi molili za takšne, bi napadali Boga.
Ali naj torej sklepamo, da je nekdo, ki je izključen zaradi greha, za katerega se ni pokesal, verjetno naredil »greh za smrt« in da zanj ni treba moliti? Ne, ne neizogibno. Spomni se, da je v prvem stoletju nemoralno postopal mož iz korintske skupščine in ker se nekaj časa ni kesal, je bil izključen. (1. Kor. 5:1, 9—13) Izgleda pa, da se je pozneje pokesal in je bil ponovno sprejet v skupščino. (2. Kor. 2:5—10) To nam pokaže, da čeprav je bil izključen, ni naredil greha, ki ima za posledico smrt in za katerega kristjani ne smejo moliti. Tudi danes je lahko tako.
Kadar je nekdo izključen, še ni takoj jasno, če je to greh »za smrt« ali ne. Sčasoma se lahko pokaže kesanje in začne se vračanje. (Primerjaj Dej. ap. 2:36—38; 3:19.) To lahko najprej opazi nekdo, ki je v tesnejšem odnosu z njim: na primer, mož pri svoji izključeni ženi lahko vidi spremembo njenega stališča in obnašanja. Tako lahko sklepa, da žena ni »grešila za smrt« in to ga lahko navede, da moli zanjo. Moli lahko, da bi ji Jehova — ki vidi v srce — odpustil greh, če najde osnovo za to, toda to naj bo Božja volja. Bogu lahko torej izrazi upanje, da bo ona črpala moč iz Biblije, da bi tako premagala svoje slabosti.
Četudi bi kdo osebno čutil, da lahko pristopi k Bogu v zvezi z neko izključeno osebo, to ne bi bilo primerno v javnih in skupščinskih molitvah. Pri tem je treba upoštevati, da drugi, ki poslušajo takšno molitev, morda ne vedo, da se izključeni kesa, ali pa še niso prepričani, da ni zakrivil »greha za smrt«.
Kadar torej neki kristjan veruje, da je pravilno moliti za izključeno osebo, naj to dela samo v svojih privatnih molitvah. Mi vsi pa se lahko potrudimo, da naše mišljenje v zvezi s tem uskladimo z navdihnjenim nasvetom Jehovine besede.