Psalmi
Da bi bil srečen — pazi na svojo družbo
OSEBNA družba lahko na nekoga vpliva ali dobro ali slabo. Često ljudje priznavajo, da so zaradi prijateljev pričeli uživati mamila, kaditi ali nemoralno živeti. Drugi so z naporom uspeli premagati slabe navade, tako da so prekinili stik z nezdravo družbo in namesto tega pričeli iskati družbo načelnih oseb.
Če si zares želiš pravo srečo in varnost, se moraš izogibati družbe z ljudmi, ki ne ljubijo pravilnih stvari. To dejstvo je v Bibliji zelo poudarjeno. V knjigi Psalmov na primer beremo: »Blagor možu, ki ne hodi po svetu brezbožnih in ne stopa na pot grešnikov ter ne sedeva v družbi zasmehovalcev.« (Ps. 1:1)
Tisti, ki prezirajo Božje zakone, enostavno ne morejo biti srečni. Kot ljubeči Oče, je dal Najvišji samo takšne zakone, ki pospešujejo blaginjo njegovih inteligentnih stvarjenj. Srečen je torej tisti, ki noče za življenjsko vodilo sprejeti »nasveta« brezbožnikov. Ker odločno zavrača njihovo mišljenje, vsekakor ne »stopa na pot grešnikov«. To pomeni, da se ga ne bo našlo tam, kjer so oni; ne želi njihove družbe. Zato se ne spušča na njihovo raven, da bi bil v njihovem krogu, sedel z njimi in zasmehoval pobožnost.
Seveda pa sreča pravičnega človeka ni samo v odklanjanju mnogih stvari v življenju. Ne, pravo zadovoljstvo bo našel v izgrajujočih rečeh, svoje misli in srce napolnjuje z zdravo hrano. Prvi Psalm nadaljuje: »Temveč veselje njegovo je v postavi Jehovini in postavo njegovo premišljuje noč in dan.« (Ps. 1:2) Resnična radost pravičnika izhaja iz njegove želje po spoznanju Jehovinega zakona in izpolnjevanja le tega. (Primerjaj Jakob 1:25.) Noben dan ne mine, da ne bi premišljal o duhovnih stvareh.
Pravični ljudje, kakor vsi drugi, doživljajo stiske, toda sposobni so jih uspešno prenesti, tako kakor je zdravo drevo kos sorazmerno močnim vetrovom. Psalmist je dobro primerjal pobožnega človeka z močnim drevesom, ki raste na dobro namočeni zemlji: »Je namreč kakor drevo, zasajeno ob potokih vodá, ki rodi svoj sad ob svojem času in ki mu listje ne uvene, in karkoli počenja, se mu posreči.« (Ps. 1:3) Drevo, zasajeno blizu neusahljivega izvira vode, se med sušo ali poletno vročino ne bo posušilo, temveč bo rodilo. Podobno moč pravičnih ljudi prihaja od neusahljivega vira, namreč od Boga Jehove. S pomočjo Božjega duha so sposobni zdržati pritisk preizkušenj in težav. Končno so v vsem uspešni, kajti njihov glavni cilj je, da ostanejo priznani služabniki Vsemogočnega. Pritisk nasprotovanja jih ne more odvrniti od njihove odločitve. Izidejo kot zmagovalci, kot ljudje, priznani od Boga Jehove.
Kako drugače je to z brezbožnimi! Nekaj časa morda uspevajo, toda nimajo trajne varnosti. Psalmist nadaljuje: »Ne tako brezbožni, ampak kakor pleve so, ki jih veter raznaša. Zatorej ne obstoje brezbožni v sodbi, ne grešniki v zboru pravičnih. Kajti Jehova pozna pravičnih pot, pot pa brezbožnih izgine.« (Ps. 1:4—6)
Hudobni torej nimajo nič večje varnosti kakor pleve pri vejanju. Pleve se odpihnejo, medtem ko težka žitna zrna padajo na tla. Podobno pravični ostanejo, brezbožni pa se odpihnejo kot ničvredne pleve. Ko pridejo na sodbo, brezbožni enostavno ne bodo priznani, temveč obsojeni. Za njih ni prostora med pravičnimi. Tistim, ki so znani kot grešniki, se ne bo uspel vriniti med pravične.
Vsemogočni »pozna pot pravičnih«, zato hudobni ne bodo priznani pred Bogom Jehovo in ne bodo všteti med pravične. Da, Jehova priznava življenjsko pot pravičnih in jih temu odgovarjajoče nagrajuje. Zato pot pravičnih vedno ostane, medtem ko brezbožnikova propade. Ker brezbožni ginejo, se s tem konča tudi njihova življenjska pot.
Prvi psalm nas zares toplo spodbuja, da iščemo radost v Božjem zakonu in da se izogibamo domačnosti s tistimi, ki ne ljubijo Najvišjega. Rezultat takšnega postopanja bo naša sreča in to ne le za nekaj let, temveč da bomo večno lojalni služabniki Boga Jehove.