Koliko ceniš svoje življenje?

NEKEGA poznega poletnega večera se je v New Yorku starejši krščanski par vračal z biblijskega študija proti domu. Nenadoma so se jima približali trije mladi možje in eden je ogovoril soproga, ki je, nič hudega sluteč, obstal, da bi prisluhnil. Mož je nanj nameril velik nož in dejal: »Daj mi svoj denar in ne bo se ti nič zgodilo!« Ni se upiral. Dal mu je vsebino denarnice, toda mladi mož je hotel tudi njo. Nato je pričel napadalec vpiti na soprogo, ki je medtem stopila na cesto, ker je videla, kaj se dogaja: »Tudi vaš denar!« Dvignila je roki in rekla: »Žal mi je, ampak nimam denarja. Ali hočete najini Bibliji?« Mimogrede dodajamo, da so čez dva dni možu po pošti vrnili vizitke, ki so bile v denarnici.

Kako neumno bi za kristjana bilo, če bi se upiral ali prepiral z oboroženimi napadalci! Kljub temu velikokrat slišimo o ljudeh, ki se prepirajo ali upirajo izročiti denar napadalcem, kot da bi bilo za katerokoli količino denarja vredno tvegati življenje. To je zlasti žalostno, kadar oseba ne opazi, da v resnici tvega. Časopis New York Times, 24. decembra 1977, je na primer govoril o tem, kako so »ubili trgovca in njegove sanje« tatovi v Brooklynu. Okrog polnoči, ko je imel mož še odprto trgovino, in to v zloglasnem predelu Brooklyna, sta prišla v trgovino dva moža, ga ustrelila in oropala. Times je nato citiral besede njegove žene: »Govorila sem mu, naj trgovine nima tako dolgo odprte. ... Dejal je: ‚Denar potrebujeva.‘ Pred tem je bil že dvakrat oropan. Nekoč so na njegovo čelo nastavili pištolo, toda ni se sprožila.«

Samo da bi zaslužil nekaj dolarjev več, je bil ta mož pripravljen tvegati svoje življenje, tako da je imel trgovino tako dolgo v noč odprto. Denarja ni tako nujno potreboval, kajti poročilo nam pove, da je že v treh mesecih zatem, ko je kupil trgovino, izplačal svoj dolg. Ali ni s svojim tveganjem dejansko pokazal, da svojega življenja ne ceni?

Drugi so se zaradi denarja spustili v usodne prepire. Časopis New York Daily News, 11. novembra 1977, je na primer pisal o možu, ki je bil zahrbtno zaboden v enem najživahnejših predelov Manhattna. Policija je ta umor označila kot posledico denarnega spora. Toda najbolj vznemirljivo pri tem zločinu je, da je najmanj 150 ljudi opazovalo, kako je en mož do smrti zabodel drugega, kot da bi bila to predstava na televiziji. Policisti so morali celo potegniti svoje pištole, da so se lahko prebili skozi gnečo do kraja zločina. Medtem ko so jih nekateri podpirali, so drugi vpili: »Brigajte se za svoje stvari!« Takšna miselnost nas spominja na stari Rim, kjer so gladiatorji ubijali drug drugega v zabavo ljudskih množic. Kako majhno cenjenje do življenja kažejo tisti, ki z užitkom gledajo umor pred svojimi očmi!

Seveda je človek, ki ga nepričakovano nadleguje oborožen ropar, navadno nepripravljen, se prestraši, zbega in se prepira z njim ali upira. Človek lahko kaj hitro reče ali naredi nekaj, kar bi pozneje, seveda če preživi, obžaloval. Ker se takšne stvari lahko zgodijo, je modro skleniti, da bomo ostali mirni in sodelovali in bomo veseli, če ostanemo živi.

Žalostno je, da je danes še mnogo ljudi, ki delajo napake, ker svojega življenja dovolj ne cenijo. Pogosto dobijo poslovneži zaradi lakomne častihlepnosti srčni napad, ki je lahko usoden. Tako beremo o možeh, ki umrejo v štiridesetih ali petdesetih letih, čeprav bi lahko doživeli svojih sedemdeset ali osemdeset let. Tako zelo si prizadevajo, da bi obogateli, da bi se povzpeli na boljši položaj, si pridobili moč, vpliv in ime, da so pripravljeni tvegati svoje zdravje in celo svoje življenje, da bi uresničili svoje častihlepne želje.

Prav gotovo je dal Božji Sin Jezus Kristus moder nasvet, ko je rekel: »Kaj namreč pomore človeku, če ves svet pridobi, svoji duši pa škoduje? Ali kaj bo dal človek v zameno za dušo svojo?« (Mat. 16:26) Da, kaj koristi človeku denar, posest, dragulji ali druge materialne stvari, če pa je mrtev?

Apostol Pavel je podobno svetoval: »Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past in v mnoga poželenja, nespametna in škodljiva, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin.« Ne denar, temveč ‚predanost Bogu, združena z zadovoljstvom, je velik dobiček‘. Dejansko je takšna »pobožnost koristna za vse, ker ima obljubo življenja sedanjega in prihodnjega«. (1. Tim. 6:6, 9; 4:8)

Kakor je sedanje življenje vredno veliko več od kateregakoli materialnega dobička, tako je tudi večno življenje vredno več kot vsa pridobljena materialna bogastva, da, celo več kot sedanje življenje. Vera je potrebna, da lahko sprejmemo, kar pravi Božja beseda o večnem življenju. Zaradi te vere so Jehovine priče pripravljene tvegati in raje sprejmejo smrt, kot da bi odstopile od svojih verskih načel. To se je pokazalo v bližnji preteklosti. Tako sledijo Kristusovemu nasvetu: »Ne bojte se tistih, ki ubijajo telo, duše ,pa ne morejo ubiti; bojte se marveč tistega, ki more i dušo in telo pogubiti v geheni!« (Mat. 10:28, NS)

Psalmist je imel podobno v mislih, ko je rekel, da ceni zvesto ljubezen Boga Jehove; bolj kot življenje samo. Zato je pisal: Kajti boljša je milost tvoja od življenja; hvalijo naj te ustne moje!« Njegovo prijateljstvo z Bogom mu je pomenilo več kot vse drugo, in bil je pripravljen umreti, samo da bi si ohranil Božjo milost. (Ps. 63:3)

Resnično moder je tisti, ki se zaveda, da je sedanje življenje vredno več od katerekoli materialne stvari. Toda še modrejši je tisti, ki upošteva, da je še večje vrednosti večno življenje, ki ga bo Bog dal tistim, ki ostanejo v njegovi milosti.