Stvarstvo priča o Božji slavi
»Ali pravim: Niso li slišali? Seveda, saj po vsej Zemlji se je razširil njih glas in do koncev naseljenega sveta njih besede.« (Rim. 10:18)
MOLČE ali brez besed oznanjajo Jehovina ustvarjalna dela njegovo slavo. Psalm 19:1—4 potrjuje to: »Nebesa oznanjajo slavo Boga mogočnega in delo rok njegovih kaže oblok nebeški. Dan kliče dnevu vest o njem in noč poroča noči. Ni govora, ne besed, a vendar umejo njih glas. Po vsej Zemlji se razlega njih oznanilo, do kraja vesoljnega sveta njih govor.« Zvezdnato nebo resnično odseva Jehovino slavo.
Toda tudi njegovo zemeljsko stvarstvo oznanja njegovo modrost in moč: »Kako mnogotera so dela tvoja, o Jehova! V modrosti si jih naredil vsa, polna je zemlja stvorov tvojih. Ondi morje, veliko in prostrano, v njem je laznine brez števila, živali velikih in malih!« (Ps. 104:24, 25) Izumitelji upoštevajo to Božjo modrost in posnemajo ribo, ki proizvaja elektriko, oso, ki proizvaja papir, loparja (školjko), ki proizvaja lepilo, galeba, ki izločuje sol iz morske vode, čebelo, ki klimatizira svoj dom, hobotnico, ki uporablja reakcijski pogon; netopirja, ki uporablja sonar, in lahko bi še naprej naštevali.
Apostol Pavel se je obrnil k stvarstvu kot oznanjevalcu Božje slave: »Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umora in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati.« (Rimlj. 1:20) Ateist se ne more izgovarjati. Vse osebe, ki odklanjajo priznanje obstoja nadvse modrega in mogočnega Stvarnika, nimajo opravičila. Dokaze najdemo podnevi in ponoči povsod okrog nas. Brez govora, besed ali glasu se to oznanjanje nadaljuje. Apostol Pavel je prav tako govoril o oznanjevalcu, ki uporablja govor, besede in glas. Prikazal je njegov širok obseg delovanja na Zemlji z vesoljnim oznanilom zvezdnatega neba.
Pavel je citiral Joela 2:32, ko je rekel: »... vsak, kdor bo klical ime Jehovino, bo rešen«, in nadaljuje: »Kako pa bodo klicali tega, ki vanj niso verovali? kako bodo pa verovali, če niso o njem slišali? in kako bodo slišali brez propovednika? (Rim. 10:13—15) Potem ko je poudaril potrebo po oznanjevalcih, ki so poslani, da bi ljudje lahko klicali Jehovino ime in bili rešeni, pravi Pavel: »Ali pravim: Niso li slišali? Seveda, saj ‚po vsej Zemlji se je razširil njih glas in do koncev naseljenega sveta njih besede‘.« Pavel je tukaj citiral Psalm 19:4, ko govori o pričevanju Jehovinega vidnega stvarstva, zemeljskega in nebeškega. (Rimlj. 10:18)
Res je, da lahko ljudje brez človeškega oznanjevanja slišijo o moči in visokosti Boga Jehove. Dokazujejo ga njegova vidna dela. Psalmist in apostol Pavel usmerjata našo pozornost na to dejstvo. Izgleda, da nam hoče apostol Pavel v Rimljanom 10. poglavje povedati, da je »dobra vest« glede Kristusa dosegla ušesa mnogih, ki se jim je oznanjevalo, ravno tako kot oznanjevanje vidnega stvarstva prekriva zemljo. »Niso li slišali?« »Ni li razumel Izrael?« Mojzes je rekel, da bodo Izraelci ljubosumni na pogane, ki se bodo pridružili Jehovinemu oboževanju in Izaija je napovedal, da bodo pogani prihajali k njemu, medtem ko bodo uporni Izraelci odklonili njegovo povabilo. (Rim. 10:18—21; 5. Moj. 32:21; Iza. 65:1, 2) V Pavlovih dneh so prišli oznanjevalci Kristusovega evangelija k naravnim Židom, in ne samo k tistim Židom v Palestini, ampak tudi onim, ki so bili razkropljeni po raznih krajih. Tako kot vidna nebesa pričajo vsem na Zemlji, tako so oznanjevalci razglasili evangelij najprej Židom in nato poganom.
Zvezdnato nebo skupaj z vsem ostalim vidnim stvarstvom odseva Jehovino modrost do določene mere, toda to ni tista odsevajoča modrost, ki daje življenje. Njegova dela odsevajo njegovo neomejeno moč in veličanstvo ter njegovo domiselno nadarjenost konstruktorja. Celo če bi nam bilo mogoče dognati vso presenetljivo zapletenost njegovega stvarstva, nam to vseeno še ne bi dalo za dosego večnega življenja potrebno modrost in moč. To zahteva drugačno modrost in drugačno moč. To je »Kristus, modrost Božja in moč Božja!« Nebesa brez govorjenja, besed ali glasu oznanjajo Božjo slavo, mi pa oznanjujemo »Kristusa na les obešenega«. »In v nikomer drugem ni zveličanja, zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati.« (1. Kor. 1:22—24, NS, Dej. ap. 4:12)