Vprašanja bralcev

● Ali se lahko glede na Božji zakon, ki prepoveduje uporabo krvi, ugovarja uporabi vitaminov, ki vsebujejo rdeče kostno jedro, suha jetra in podobne organske snovi?

BOŽJI zakon o krvi, ki je bil dan Noetu in njegovi družini, je zahteval, da žival pred uporabo za hrano, dobro izkrvavi (1. Mojzesova 9:3, 4). Ta zahteva velja tudi za kristjane, kakor pokažejo Dejanja apostolov 21:25.

Židom je bila pod zavezo zakona dana še vrsta drugih posameznosti: »Smeš po vsej želji duše svoje klati in jesti meso ... Samo krvi ne jejte, na zemljo jo izlijte kakor vodo.« Zatem, »Ne tolstine, ne krvi nikar ne uživajte!« (5. Mojz. 12:15, 16; 3. Mojz. 3:17). Nasprotno, Noetu ni bila dana nobena omejitev glede uživanja maščob. Ko je v prvem stoletju Vodilno telo krščanske skupščine znova izreklo prepoved uživanja krvi, v njej ni bila omejitev glede maščob, veljala je torej samo za Izraelce. Vendar prepoved uporabe krvi velja za kristjane, in v zakonu vsebovane posameznosti pomagajo razumeti uporabo.

Seveda niti pravilno izkrvavenje ne more popolnoma odstraniti krvi iz mišic in organov živali. Če je žival pravilno izkrvavela, se lahko vsak njen del uporabi za hrano ali kako drugače.

Res je, da igra rdeča kostna snov vlogo v sestavi krvi, pa vendar mozeg zato ni neprimeren za prehrambene namene. Pozornosti vredno je, da je opozoril Izaija v zvezi s »pojedino«, ki jo bo Jehova priredil svojemu ljudstvu, na jedila »polna mozga« (Izaija 25:6, NS).

To daje spoznati, da se ne more ugovarjati, če se uporabljajo živalski proizvodi pod pogojem, da sledi Božjemu zakonu o krvi. Če nekdo ni seznanjen s tem, če so vitamini in drugi proizvodi od živali, ki niso pravilno izkrvavele, tedaj je dobro, da stvar osebno preišče, tako da piše proizvajalcu takšnih izdelkov.

● Ali morajo ribe izkrvaveti, preden jih jemo?

BIBLIJA ne omenja posebej izkrvavitve rib. Samo v primeru poljskih živali in perutnine beremo: »In vsak ... ako ulovi kako zverino ali ptico, ki se sme jesti, ta naj izpusti njeno kri in jo pokrije s prstjo« (3. Mojz. 17:13).

Ribe, ki so po predpisih Mojzesove postave bile primerne za hrano, niso imele toliko krvi, da bi jo lahko izlili in pokrili s prstjo. Zakon očitno ni vseboval nobenega točnega pojasnila o izkrvavenju rib.

Ker Biblija ne postavlja pogoja, da se mora meso izžeti ali namakati, da bi se iz njega odstranila kri, ni nihče dolžan postavljati skrajnostnih ukrepov, kako naj se kri iztisne iz rib. Seveda predstavlja kri pri vsaki vrsti stvarjenja njegovo življenje, in je zato sveta. Če vidimo pri odpiranju rib strnjeno kri, jo zato odstranimo.

● Ali mora kristjan, ki je prešuštvoval, se pokesal in priznal svoj greh pravnemu Odboru krščanske skupščine, tudi svojemu zakonskemu partnerju povedati o zakonolomu, četudi bi mu s tem prizadejal silno bolečino?

DA, kristjan je dolžan povedati svoj prestopek nedolžnemu partnerju, preden člani pravnega odbora priznajo njegovo kesanje za pristno. Zakonolom je oskrunjenje zakonske postelje in je tako tehten, da dovoljuje nedolžnemu partnerju zahtevati razvezo, s katero je po Pismu prost za ponovno poroko (Mat. 19:9). Nedolžni partner ima zato pravico izvedeti, kaj se je zgodilo.

Tisto, kar nedolžnega partnerja boli, ni priznanje, temveč zakonolom. Iz tega razloga bi moral zakonolomni partner prej resno premisliti o slabih posledicah zakonoloma in ne popustiti skušnjavi. Zatem, ko je nekdo prešuštvoval, je prepozno razmišljati o tem, kako bi nedolžnemu partnerju prihranil bolečino.

Čeprav seveda nedolžnega partnerja boli, ko izve za zakonolom, to še ne pomeni nujni konec zakona. Ko sliši odkritosrčno priznanje in prošnjo za odpuščanje, se bo morda odločil, in zakonolomnemu partnerju odpustil. Tedaj bo dalo priznanje soprogu in soprogi tudi priložnost, da svoj zakon resno preiščeta in ugotovita, kaj lahko naredita, da bi ga izboljšala in preprečila ponovitev takšne krivice. Nedolžni partner je morda celo prispeval k nezvestobi svojega zakonskega tovariša. Če se je na primer žena svojemu možu zavestno odtegovala glede zakonskih dolžnosti, nosi v tem, kar se je zgodilo, določeno mero odgovornosti. Z Božjega stališča ni povsem brez krivde, ker Biblija svetuje: »Ženi mož izpolnjuj dolžnost, takisto tudi žena možu ... Ne odtegujta se drug drugemu, razen z dogovorom za čas, da bi bolj utegnila moliti in bi zopet skupaj bivala, da vaju ne izkuša satan zavoljo nezdržljivosti vajine« (1. Kor. 7:3—5).

Razen možnosti, da se s tem polaga temelj za boljši zakon, lahko priznanje prepreči tudi nadaljnje težke probleme. Dokler zakonolomni partner skriva vso zadevo, do svojega zakonskega partnerja ne more imeti čiste vesti. To se lahko pokaže v besedah in dejanjih. Nedolžni partner bo kmalu občutil, da nekaj ni v redu, in se bo o tem tudi želel pogovoriti. Da bi se varoval, se krivi partner morda zateče celo k lažem in tako k svoji krivdi še dodaja. Na takšen način lahko končno naredi še več škode, kot če bi greh priznal in prosil zakonskega tovariša za odpuščanje.

Če torej nekdo, ki je kriv zakonoloma, to zares obžaluje in želi ohraniti zakonsko skupnost, naj prosi nedolžnega partnerja za odpuščanje. Če mu ta odpusti, se lahko oba dalje trudita, da ostane zakonska postelja neomadeževana (Hebr. 13:4). Ker je na kocki moralna čistost skupščine, naj bi o tem, kar se je zgodilo, tudi seznanila pravni odbor.

● Koliko kruha je ostalo, zatem ko je Jezus po čudežu nahranil nekaj tisoč ljudi?

Jezus je dvakrat nahranil s čudežem več tisoč ljudi. Enkrat je samo s petimi kruhi in dvema ribama priskrbel toliko hrane, da se je najedlo pet tisoč mož in še žene in otroci. Ko so se vsi najedli, so z drobtinami napolnili dvanajst košev (Mat. 14:19—21). Izraz, ki se nahaja v grškem izvirniku za »koš«, se nanaša na votlo mero okoli 7,6 litrov. Tako odgovarja z drobtinami napolnjenih dvanajst košev približno količini 90 litrov. Ko je pozneje nahranil preko 4000 oseb s sedmimi kruhi in nekaj ribami, je ostalo sedem polnih »košev«. (Mat. 13:34—37) Ta vrsta košev je bila večja, včasih tako velika, da je bilo v njem prostora za celega moža. — Dej. ap. 9:25