Kako daleč naj gre naša dobrota?

DOBROTA je lastnost, ki jo pri ljudeh cenimo. Še prav posebno cenimo, če so drugi do nas dobrotljivi. Če naredimo napako, upamo, da nam bodo dobrohotno oprostili.

Jehova ima dobroto kot lastnost za zelo važno. »Vekomaj traja dobrota (NS) njegova«, je v Bibliji vedno znova rečeno (Psalm 136). Jezus Kristus, njegov Sin, ga je poznal bolje kakor kdorkoli drug. Svoje učence je opominjal, naj posnemajo Boga, ki je »dobrotljiv tudi nehvaležnežem in hudobnežem« — Lukež 6:35.

Zato je povsem primerno, da je dobrota ena osnovnih zahtev, ki jo postavlja Bog tistim, ki želijo dobiti njegovo milost. Človeku, ki trdi, da mu služi, pravi: »Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva Jehova od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje (dobroto, NS) in da hodiš ponižno z Bogom svojim?« — Miha 6:8.

V druženju z ljudmi lahko včasih nastanejo neprijetne situacije, ki človeku otežkočajo biti dobrotljiv. Tako je posebno takrat, kadar stojimo sovražnikom nasproti. Jezus pa je rekel: »Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo: da bodete sinovi Očeta svojega, ki je v nebesih« — Mat. 5:44, 45.

Ljubiti sovražnike in biti z njimi dobrotljiv ali prijazen, pripada verjetno k najtežjim dolžnostim kristjana. To je celo več kakor le dolžnost, ker je nekaj, kar je treba storiti iz srca. »Ako je lačen tvoj sovražnik, ga nasiti.« »Ko pade sovražnik tvoj, ne veseli se, in ko se zgrudi, ne raduj se srce tvoje.« Ta temeljna načela morajo biti zasidrana v kristjanovem srcu — Rim. 12:20; Preg. 24:17.

To pa ne pomeni, da kristjan drugega ne sme opomniti, to se pravi, z razumnimi besedami opozoriti na njegovo napako ali njegov slab način postopanja. Sme ga celo »ostro svariti«, da bi ga prepričal o napačnosti njegovega ravnanja in mu prihranil posledice, ki bi jih lahko nosil, če bi še naprej tako ravnal — Titu 1:13.

Jezus Kristus nam je dal najboljši zgled. S svojimi sovražniki je govoril odkrito, toda z njimi ni bil nikoli neprijazen. Tudi nikoli ni grozil, da bi na njihove napade odgovoril z osebnim maščevanjem. Dokler je bil na Zemlji, sam nikogar ni sodil ali obsodil, temveč je samo opozarjal na sodne izreke svojega Očeta — Jan. 5:30.

Ko je na primer govoril s svojimi najhujšimi sovražniki, s pismarji in farizeji, jih je očitno označil za takšne, kakršni so bili; Bog mu je namreč razodel njihovo stališče srca. Opozarjal jih je pred Božjo sodbo, najavljeno v svetih Spisih. Toda namesto da bi jim rekel, da je on Božji sin in da bo že poskrbel za to, da pridejo v geheno, jim je opozarjajoče postavil vprašanje: »Kako boste ubežali sodbi gehene?« (Mat. 23:33, NS). To bi lahko storili samo tedaj, če bi se odvrnili od svoje usodne poti.

Ko so Jezusa Židje in rimski vojaki hudo zapostavljali in ga zasramovali — z njim so delali bolj grdo kakor s sužnjem — »on psovan ni psoval, trpeč ni pretil« (1. Pet. 2:23; Mat. 27:27—31). Učenec Štefan, prvi krščanski mučenik, je sledil temu zgledu. Ko so ga Židje kamenjali, je molil: »Jehova, ne štej jim tega greha!« — Dej. 7:60.

Ljudje, ki se imenujejo kristjani, morajo paziti na to, da niso manj dobrotljivi in velikodušni kakor ljudje, ki se ne izdajajo za Božje služabnike. Marsikateri posvetni človek je dober, ker je dobrota lastnost, ki pripada človekovi naravi, ustvarjeni od Boga. Zaradi človeške nepopolnosti pa je bila ta lastnost zelo zatrta. Zato se mora kristjan potruditi, da mu te važne lastnosti ne bo manjkalo.

V dneh apostolov so na primer prebivalci otoka Malte osramotili mnoge, ki so trdili, da služijo Bogu. Maltežani — med njimi tudi najuglednejši mož otoka — so vzeli apostola Pavla in njegove tovariše — brodolomce (skupaj 276 ljudi) in jim izkazali »ne majhno ljudomilost«. Za brodolomce so skrbeli tri mesece. Lukež, eden od njih, poroča o prijaznih otočanih: »Ti so nam tudi izkazovali mnogotere časti, in ko smo odhajali, so nam naložili, kar je bilo potreba« — Dej. 28:1, 2, 10, 11; 27:37.

Dobrota teh ljudi je obsodila prebivalce izraelskih mest, ki so slišali Božjega Sina in bili priče njegovih čudežev, toda so z njim ravnali nedostojno in brezsrčno.

Tudi danes slišimo ali beremo tu in tam o ljudeh, ki so se izkazali s posebno dobrimi dejanji, medtem ko drugi, ki se izdajajo za predane Božje služabnike, še zdaleč niso tako dobri. Brez dvoma upošteva Bog dobroto teh ljudi, če prihaja resnično iz srca, in dal jim bo priložnost več izvedeti o njem in njegovih izrednih lastnostih. Jehovine priče so z veseljem pripravljene pomagati vsem ljudem, v čigar srcih budi Bog željo, da bi ga spoznali.

Ali je neprijaznost ali trdosrčnost sploh kdaj na mestu? Ali lahko naredimo s tem kaj dobrega? Ne. Nekdo pa bi lahko vprašal: »Mar naj bomo dobri tudi do tistih, ki so se odvrnili od pravičnih Božjih načel ali so celo uporni in ne kažejo obžalovanja?«

Z dobroto lahko veliko prej pomagamo človeku, ki je naredil napako, kakor z neprijaznostjo ali trdosrčnostjo. Zakaj bi imeli mi, ki želimo, da bi drugi z nami vedno lepo ravnali in imamo potrebo po dobroti, za nevrednega enega naših bližnjih, da bi z njim dobrohotno ali prijazno ravnali? Njemu je že tako ali tako težko, ne da bi mu življenje še oteževali z neprijaznim obnašanjem.

Kdo od nas pa bi lahko rekel za nekoga, da ne bo nikoli obžaloval napake — četudi bi bil uporen, trdovraten prestopnik Božjega zakona? Samo Bog lahko ocenjuje, če je prestopnik naredil neodpustljiv greh (Mat. 12:32). Trdosrčnost ali pomanjkanje dobrote bosta pri prestopniku željo po kesanju prej zatrla (Rim. 2:4).

Celo tedaj, če so v neki skupščini zaradi upornosti nekaterih oseb nastale težave in razcepi, apostol Pavel ne priporoča ostrega tona, temveč je pisal: »Jaz Pavel sam pa vas opominjam po krotkosti in tihosti (prijaznosti, NS) Kristusovi« (2. Kor. 10:1). Grška beseda, ki je tukaj prevedena s »tihostjo« oziroma v prevodu Novi svet s »prijaznostjo« ali »dobroto«, pomeni poštenost, zmerno obnašanje, blagost, razumnost. Povezana je s krotkostjo. Prijetno je biti skupaj s človekom, za katerega vemo, da je z nami pošten in razumevajoč. Tudi smo prej pripravljeni slediti njegovemu nasvetu.

Zato naj se vsi, ki posnemajo Boga Jehovo in bi bili radi njegove zveste priče, trudijo prinašati ta sad Božjega duha, ker s tem osrečimo nas same in olajšamo življenje drugim, ki bi radi služili Bogu — Gal. 5:22.