Bližati se Bogu v molitvi

BOG JEHOVA pravi: »Ali on, ki je vsadil uho, bi ne slišal?« (Ps. 94:9) Vsak, bodisi mali ali veliki, ki odkritosrčno moli k njemu, je lahko prepričan, da Bog njegovim prošnjam posveča pozornost. V Bibliji beremo: »Ker ni razločka med Judom in pa Grkom, zakaj en in isti je Gospod vsem, bogat za vse, ki ga kličejo.« (Rim. 10:12)

Bogu pa se moramo bližati s pravilnim stališčem, to se pravi z velikim spoštovanjem, in se moramo zavedati, v kakšnem odnosu smo z njim. On je Kralj vesolja in naš vsemogočni Stvarnik.

Nihče ne more nenajavljen in brez predpisanega protokola stopiti pred nekega zemeljskega kralja. Zato se mora tudi vsakdo, ki Boga resno išče in pričakuje, da bo njegovo molitev poslušal, približati Bogu s pravilnim duhom in na pravilen način. Bog mu zato ni daleč; On ni hladen, zadržan Bog, ker je apostol Pavel pojasnil pred skupino mož in žena v Atenah, da je Bog poskrbel za to, da ga ljudje iščejo, in da »ni daleč nobenemu od nas ... Zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo ... Saj tudi rodu njegovega smo.« (Dej. 17:26—28)

Bog nam je v svoji dobroti dal vedeti, pod kakšnimi pogoji smo lahko prepričani, da nas posluša. Jasno je pojasnil, da se mu moramo bližati »v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa«. (Efež. 5:20) Jezus je večkrat opozarjal apostole, da naj po njegovem vstajenju prosijo v njegovem imenu in da bodo dobili vse, za kar bodo prosili v soglasju z Božjimi pripravami. (Jan. 14:13, 14; 15:16) Pokazal je, da tisti, ki so se predali Bogu in mu služijo, ne prosijo v njegovem imenu zato, ker jih Bog ne bi bil pripravljen uslišati tako kakor Jezus. Ne, Jezus je to pokazal z besedami: »Tisti dan boste v imenu mojem prosili; in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Zakaj Oče sam vas ljubi, ker ste vi mene ljubili in ste verovali, da sem jaz izšel od Boga.« (Jan. 16:26, 27) Jehova je prav tako pripravljen blagoslavljati nas, kakor si želimo biti blagoslovljeni.

Zakaj naj se torej Bogu bližamo v Kristusovem imenu? Ker sami nismo opravičeni bližati se Bogu, ker kot grešniki nismo člani čiste Božje družine. (Rim. 3:21—23) Jezusova žrtev je povzročila spravo, s katero so grehi ljudi pokriti, in je pogoj za to, da je lahko Jezus postal veliki Božji duhovnik v korist ljudi. O tem pomembnem položaju Jezusa Kristusa je rekel navdihnjeni pisec Biblije: »Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti slabosti naših, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha. Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo (Božjemu) prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč.« (Heb. 4:15, 16)

Vsaj na koncu naših molitev moramo priznati Jezusa kot pot, po kateri se bližamo Bogu. Apostol Pavel je pisal: »Zakaj kolikorkoli je obljub Božjih, v njem so ‚da‘, zato tudi po njem ‚Amen‘ Bogu na slavo po nas.« (2. Kor. 1:20) Beseda »Amen« na koncu molitve, izgovorjene v imenu Kristusa, pomeni: »Tako je« — torej potrditev, da so bile vse Božje obljube po Kristusu bodisi izpolnjene ali pa še bodo izpolnjene. S tem, ko rečejo kristjani »Amen«, slavijo Boga. Če nekdo moli, lahko tudi drugi, ki ga poslušajo in se z molitvijo strinjajo, rečejo tiho v srcu ali glasno »Amen«, če čutijo tako.

Apostol Pavel spodbuja kristjane, da nadaljujejo svoj boj vere, medtem ko ‚s sleherno molitvijo in prošnjo molijo vsak čas v duhu‘. (Efež. 6:18) S sleherno molitvijo, bodisi glasno ali tiho izgovorjeno, se doseže določen namen. Molitev je več vrst na primer »prošnje«, v katerih moli kristjan za druge, »zahvale«, povezane s prošnjami za blagoslov, in »prošnje« glede določenih potreb ali problemov. (1. Tim. 2:1; Fil. 4:6) Je tudi veliko priložnosti za molitev. Morda nastanejo določene okoliščine, ko moramo poklicati Boga, ali pa so redni trenutki ali prilike, na primer krščanski sestanki. (Jak. 5:13—16; Dej. 6:5, 6) Molitev naj bo prilagojena povodu.

Zato je dobro, da v molitvi po možnosti izražamo primerne misli. Molitev naj služi določenemu cilju; naj ne bo zmedena, obširna ali nepovezana. Če se na primer zahvalimo pred jedjo, bi bilo na splošno neprimerno, izgovarjati dolgo molitev, ki bi obravnavala čisto druge stvari, ki s povodom nimajo nič opraviti. Tu je primerna kratka molitev. Kadar pa začnemo ali zaključimo dan z molitvijo, želimo omeniti stvari, ki dnevno nastopajo v našem življenju ali v življenju naših bratov po vsem svetu. Takšna molitev je zato obsežnejša. Včasih se tudi zgodi, da niti ‚ne vemo, česa naj prosimo, kakor je treba; temveč Duh sam prosi za nas z neizrečnimi vzdihi‘. (Rim. 8:26) Bog v takšnih okoliščinah usliši našo iskreno molitev in nam da prav tisto, kar potrebujemo, kot da bi ga za to prosili.

Ko je Jezus svoje učence učil moliti, je na kratko orisal nekaj točk po vrstnem redu pomembnosti. (Mat. 6:9—13) Izrazil se je tudi proti praznim ponavljanjem. Če pri normalnem pogovoru nekdo vedno znova ponavlja eno in isto, bi se nam to zdelo nespametno. Koliko bolj nespametno bi bilo, če bi v pogovoru z Bogom, ki ‚ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo‘ ponavljali vedno isto. (Mat. 6:8) In prav tako kakor v pogovoru s prijateljem ne omenjamo v vsakem stavku njegovo ime, tudi v molitvi Jehovino ime ne omenjamo vedno znova.

V Bibliji zapisane molitve pokažejo, da ni predpisana posebna drža telesa ali rok. Jezus je ‚padel (v Getsemanskem vrtu) na obraz‘ in molil. (Mat. 26:39) Ob drugih priložnostih je Jezus ‚povzdignil oči kvišku‘. (Jan. 11:41; Luk. 18:13) Govoril je o tem, da se stojé moli. (Marko 11:25) Apostol Pavel je pokleknil s starešinami Efeza in molil. (Dej. 20:36)

Kadar na sestanku nekdo moli za skupino ljudi, je seveda treba, da vsak zavzame spoštljivo držo vendar s posebno držo molitev ne postane bolj sveta. Upoštevajmo, da so na sestanku tudi neverniki, ki so sicer prijazni, toda ne želijo skloniti glave skupaj z ostalimi. Zato bi bilo na primer dovolj reči: »Sedaj se bomo približali Jehovi v molitvi.«

Molitev, ki je v imenu Jezusa Kristusa usmerjena Jehovi Bogu, ima veliko moč. Bogu ugajajo molitve, izgovorjene pri jedi in ga navedejo, da jim blagoslovi s hrano pridobljeno moč. Apostol Pavel je pisal, da je »vsaka stvar Božja dobra in ničesar ni, da bi zametali, ako prejemljemo z zahvaljevanjem: posvečuje se namreč po besedi Božji (ki odobrava vse, kar je Bog ustvaril v hrano) in molitvi«. (1. Tim. 4:4, 5) Kdor se Bogu za hrano ne zahvaljuje, pokaže pomanjkanje cenjenja in ne more pričakovati polni Božji blagoslov. Nočemo biti podobni živalim, ki ne vedo, od kod izvira vse dobro in kdo za to skrbi.

Jakob, Jezusov polbrat, je rekel o učinkovitosti molitve: »Mnogo zmore goreča molitev pravičnega. Elija je bil človek, podvržen enakim slabostim kakor mi, in v molitvi je molil, naj ne dežuje, in deževalo ni na Zemlji tri leta in šest mesecev. In zopet je molil, in nebo je dalo dežja in Zemlja je rodila sad svoj.« (Jak. 5:16—18)

Molitev k Bogu Jehovi prinaša veliko plačilo. Upoštevajmo, kako izreden blagoslov je z molitvijo dobil italijanski stotnik Kornelij. (Dej. 10. poglavje) Zato molimo v veri in s polnim zaupanjem, ker je Jehova, ki je dal bilijonom zvezd imena, sposoben slišati molitve vseh stotisočev njegovih oboževalcev in vsakomur v molitvi posvetiti pozornost. (Ps. 147:4)