Vprašanja bralcev

● Je prekinitev nosečnosti upravičena, če je resno ogroženo zdravje matere?

TO je sicer problem, s katerim so povezani najgloblji človeški občutki in velike skrbi. Vendar nam Božji popolni nasvet pokaže, da morebitna nevarnost za mater ali otroka nikakor ne opravičuje prekinitve nosečnosti.

Navadno se ljudje v tem vprašanju postavljajo na različna, včasih popolnoma nasprotna stališča. Z biblijskega gledišča je življenje in spoštovanje le-tega osnovne važnosti. Človeško življenje ne poteka samo od Boga, ampak tudi izpolnjuje Božji namen. (1. Mojz. 1:27; Job 33:4; Ps. 100:3—5) V vsej Bibliji zasledimo visoko spoštovanje Boga do življenja. Ljubeznivo vabi ljudi, naj varujejo svoje življenje in visoko cenijo tudi življenje drugih. Kdor je prekršil ta Božji zakon ter je drugemu človeku, celo nerojenemu otroku, vzel življenje, je postal kriv in je bil poklican na odgovornost. (1. Mojz. 9:5, 6; 2. Mojz. 21:14, 22—25)

Ne more se zanikati, da je noseča žena večkrat izpostavljena veliki nevarnosti. Zdravstveni problem, kakor je sladkorna bolezen, zvišan krvni pritisk ali katera druga motnja krvnega obtoka, bi utegnila resno zaskrbljenega zdravnika pripeljati do sklepa, da je življenje bodoče matere na kocki. Morda ji bo rekel: »Ali pristanete na prekinitev nosečnosti, ali pa boste morali umreti«. Zgodi se tudi, da se priporoča prekinitev nosečnosti zaradi suma, da se bo otrok rodil slep ali s hibami, ker je bila mati v času nosečnosti okužena z rdečkami. Nekateri bodo morda v takšnem primeru dokazovali, da se s prekinitvijo nosečnosti pravzaprav pokaže cenjenje življenja. Ne da bi omalovaževali pomen takšnih problemov ali dvomili v iskrenost tistih, ki priporočajo prekinitev nosečnosti, naj bi vseeno mislili kakor na življenje matere tako tudi na življenje otroka.

Danes ni nobene popolne nosečnosti, ker smo vsi ljudje nepopolni. (Rim. 5:12) Vsaka noseča žena zato tvega; res je žalostna resnica, da nekatere žene, celo zdrave, umrejo v času nosečnosti ali pri porodu. (1. Mojz. 35:16—19) Ali naj bi se prekinilo vsako nosečnost samo zato, ker je v nevarnosti življenje ali zdravje matere? Očitno ne. Priznati je treba, da je v nekaterih primerih zaradi starosti ali zdravstvenega stanja žene nevarnost veliko večja kot sicer. Toda ali kljub temu ne preživi poroda večina žena, tudi takšne, za katere je tveganje zelo veliko? Mora se tudi priznati, da lahko celo zdravnik — pa čeprav bi bil še tako iskren — postavi napačno diagnozo. Kako bi mogel zato nekdo, ki spoštuje Božje stališče glede svetosti življenja, priti do zaključka, da morebitna nevarnost opravičuje prekinitev nosečnosti? Ali naj bi se uničilo življenje nastajajočega otroka samo zaradi tega, kar bi se v določenih okoliščinah utegnilo zgoditi?a

Pri vsaki nosečnosti je možnost, da se otrok rodi s kakšno hibo ali okvaro. »Približno vsak 14. dojenček se rodi z genetično poškodbo; te okvare segajo od sladkornega bolnička ... do brezupnega pohabljenca, ki živi morda samo nekaj dni«. (New York Times Magazine, 8. sept. 1974, str. 100) Ali naj bi nas takšno možno tveganje pripeljalo do sklepa, da se mora prekiniti vse nosečnosti? Seveda ne.

V nekaterih primerih je nevarnost, da se bo otrok rodil z nakazami, mnogo večja kot sicer. Kaže, da je to takrat, kadar je žena že presegla 40 let, če je uživala kakšna zdravila z močnim učinkom ali če je v zgodnji nosečnosti bila okužena z boleznijo, ki lahko povzroči poškodbe. Pri približno 10 do 15 odstotkih otrok mater, ki so bile v prvih dvanajstih tednih nosečnosti okužene z rdečkami, se navadno že v prvem letu starosti pokažejo škodljive posledice te bolezni. (Seveda pa to tudi pomeni, da 85 do 90 odstotkov teh otrok ne kaže nobenih takšnih poškodb). Kako bi mogel nekdo, ki zelo ceni življenje, reči, da že sama morebitna nevarnost, da se bo otrok rodil s kakšno hibo, opravičuje uničenje življenja razvijajočega se otroka?

Kar se je pripetilo neki ženi v Južni Afriki, naj nam služi kot primer, da na takšne nevarnosti gledamo vedno le kot na možnost. Še preden je ta žena spoznala, da je noseča, je dobila injekcijo zaradi bolezni ledvic. Njen zdravnik ji je pozneje povedal, naj računa s tem, da se bo otrok rodil ali slaboumen ali pa s hudimi nakazami. Nujno ji je svetoval prekinitev nosečnosti. Ko je od Jehovinih prič zvedela, kaj govori Biblija o spoštovanju življenja, je splav odklonila. Spoznala je, da čeprav bi se otrok rodil z okvarami, Jehova lahko te hibe odstrani v prihajajoči novi ureditvi. (Primerjaj Izaija 35:5, 6; Raz. 21:4) Kako se je vse izteklo? Žena je rodila zdravo deklico. Toda vzemimo, da bi se njena hčerka rodila z nakazami in bi zato potrebovala posebno nego in oskrbo. Ali ne bi bila potem njena odločitev, da deklico pusti živeti, prav tako pravilna, saj bi vendar imela upanje na večno življenje?

Zato naj žena, ki bi se morala odločiti za prekinitev nosečnosti, ker bi bilo v nevarnosti njeno zdravje, življenje ali njen otrok, vedno ohrani v mislih biblijsko gledišče. Samo možna ali morebitna, da celo tehtna nevarnost, ne opravičujejo, da vzamemo vso stvar v svoje roke in ugasnemo življenje otroka v materinem telesu. Za odločitev v soglasju z biblijskim glediščem sta potrebna močna vera in pogum. Vendar bo to pravilna odločitev, ki bo vedno všeč Jehovi.

[Podčrtna opomba]