Ponos je nevaren

ALI se čutiš pritegnjenega k ljudem, ki želijo imeti vedno prav? Ali te ne odbija, če se nekdo stalno hvali s svojimi sposobnostmi ali svojim delom, s svojim bogastvom ali svojim položajem? Ali te ne moti, če so nekateri ljudje hitro pripravljeni opozoriti na napake drugega, toda ne priznajo svojih, temveč so celo užaljeni, če se jih opozori na nje?

Da, takšno izražanje ponosa deluje odbijajoče in povzroči nerazpoloženje. Brez dvoma deluje ponos škodljivo na druge in prej razdira, kakor izgrajuje. Ponos lahko izzove neodobravanje in tako poruši dober odnos do drugih.

Kaj pa je pravzaprav ponos? Ponos je pretirana samozavest, nerazumno ocenjevanje svojega talenta, svoje modrosti, svoje lepote, bogastva ali svojega položaja. Na zunaj se ponos običajno kaže v nadutem, domišljavem, važnem obnašanju.

Ker je ponos splošna slabost nepopolnih ljudi, storimo prav, da mu zagospodarimo in se s tem izognemo njegovemu škodljivemu delovanju. Zavedati se moramo oziroma ohraniti v mislih, da za ponos ni nobenega razumnega razloga. Vsi ljudje, neglede na njihovo raso, narodnost ali izobrazbo, neglede na njihove sposobnosti, delo in gospodarsko stanje, so grešni in potomci grešnikov. To pa ni noben razlog za to, da se hvalimo, ali ne?

Kljub temu bi kdo lahko rekel: »Trdo sem delal za položaj, ki ga sedaj zavzemam in za ugled, ki ga uživam.« Ali naj bo zato ponosen? Ali se je takšen človek sam oskrbel s pogoji za razvoj talenta ali neke sposobnosti? Če bi bil rojen z zelo omejenimi duhovnimi ali telesnimi sposobnostmi, — mar bi mu tedaj uspelo narediti samo približno toliko kakor sedaj? Biblija posreduje uravnovešeno gledišče o tem, ko pravi: »Ker kdo je, ki te odlikuje? kaj pa imaš, česar nisi prejel? če si pa tudi prejel, kaj se hvališ, kakor da nisi prejel?« (1. Kor. 4:7)

Razen pravilne ocene samega sebe igra važno vlogo tudi spoštovanje dostojanstva drugih ljudi, če ne želimo, da postanemo ponosni. Nasvet Biblije glasi: »Ničesar ne delajte iz sebičnosti ali praznega slavoljubja, temveč po ponižnosti cenite drug drugega više od sebe«. (Fil. 2:3) Dobro je, če kristjan prizna, da lahko imajo drugi bratje na določenih področjih večje sposobnosti od njega. Mogoče pokazujejo na zgleden način ljubezen, prijaznost, sposobnost sočutja ali obzirnost. Na osnovi njihovega dolgoletnega preučevanja Biblije lahko imajo izredno razumevanje biblijskih temeljnih načel in jih uporabljajo v vsakdanjem življenju. — Drugi mogoče nimajo nobenega spoznanja, toda v življenju so si nabrali dragocene izkušnje. Nečesa se lahko od njih naučimo, čeprav bi šlo le za to, da spoznamo, da lahko neko zadevo opazujemo z več kot le z enega gledišča. Tedaj ne moremo storiti napake, da bi želeli vse spraviti v en sam kalup, da bi sprejeli drzne odločitve ali zavračali spodbude.

Nevarno je, če kristjan pri drugem kristjanu zbuja občutek manjvrednosti, ker se čuti močnejšega glede spoznanja, sposobnosti ali izkušenj. V neki krščanski skupščini se lahko, na primer, nek sluga pomočnik obrne k starešini z neko spodbudo. Kam bi pripeljalo, če starešina te spodbude ne bi upošteval in če bi temu slugi pomočniku dal razumeti, da je preglasen? Ali se sluga pomočnik ne bi počutil užaljenega in mar ne bi bil žalosten, da se ga ni razumelo? Istočasno lahko sam starešina zaradi svojega ponosnega načina postopanja, četudi le malo, pa vendar izgubi spoštovanje pri slugi pomočniku. Ker je brez jasnega razloga dvomil v nagibe sluge pomočnika, lahko ta zavestno ali podzavestno sklepa, da starešina ne poseduje ravno najboljše sposobnosti pravilnega razločevanja stvari. Ker se čuti sluga pomočnik užaljenega, se morda zaupa svojemu prijatelju in s tem, čeprav morda le prehodno, omaja tudi njegovo spoštovanje do tega starešine.

Prav gotovo se izplača posnemati Jezusov zgled. On se ni pustil »napihniti znanju«. (1. Kor. 8:1) Čeprav je vedno poznal pravilni odgovor, se ni odtujeval ostalim s tem, da bi posvečal pozornost le svojim sposobnostim, znanju, izkušnjam in modrosti. Pri svojih učencih ni zbudil vtisa, da oni po njegovem odhodu ne bodo sposobni opravljati tako obsežnega dela, kakor on. Nasprotno, izrazil jim je svoje zaupanje in jih cenil, rekoč: »Resnično vam pravim: Kdor veruje v mene, bo tudi on vršil dela, ki jih jaz delam in bo vršil še večja od teh: kajti jaz grem k Očetu«. (Jan. 14:12) Kot skupina so opravljali učenci Jezusa Kristusa svoje delo v še večjem obsegu in daljše razdobje kakor on. (Primerjaj Mat. 5:14)

Če je torej tako popoln človek, kakor je bil Jezus, izrazil tolikšno zaupanje do vernih, zakaj bi katerikoli nepopolni človek sklepal, da drugi enostavno niso sposobni storiti tega, kar lahko naredi on? Kdor kaže tako ponosno mišljenje, dela težave sebi in drugim. Pri drugih izpodkopava željo, da z njim sodelujejo, ker izziva vtis, da ničesar ne znajo in da niso vredni njegovega zaupanja. To vodi do tega, da izgubijo določeno mero osebnega zaupanja do njega.

Toda posebno nevarno je, če prevladuje ponosni »duh«. Kdor ima takega duha, da je užaljen zaradi upravičene kritike, opomina ali karanja, zavrača tudi nasvet Božje besede. Takšen lahko prične živeti na način, ki ga vodi v uničenje, in zato upravičeno piše v Bibliji: »Mož, ki večkrat posvarjen, postane trdovraten, se zdrobi nagloma, tako da mu ne bode zdravila.« (Preg. 29:1). Tako je, ker se ljudje, ki so posebej ponosni, upirajo Bogu in temu, kar Bog pričakuje od tistih, katere sprejema za svoje služabnike. Biblija pravi: »Opašite si ponižnost, da služite drug drugemu, ker ,Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost‘«. (1. Petr. 5:5) Važno je torej, da se kristjani trudijo premagati ponos. Ponosen človek ne žali samo drugih, temveč lahko celo izgubi Božje priznanje, s tem pa tudi življenje. Da, ponos je nevaren!