Vprašanja bralcev
● Kdaj je Bog ustvaril dinozavre in kdaj so izumrli?
BIBLIJA nam na to ne odgovori naravnost. Po zapisih o ustvarjanju so bile živali ustvarjene petega ali šestega »dne«. Če hebrejski izraz tanninim preveden z besedami »velike morske živali« vključuje dinozavre, ki so pogosto res živeli v močvarnih, z vodo bogatih področjih, tedaj bi to pomenilo, da so bili dinozavri ustvarjeni petega »dne«. (1. Moj. 1:21) Tudi ne vemo, če so še obstojali ob ustvaritvi človeka (ob koncu šestega »dne«). Verjetno so izumrli že zgodaj, najkasneje pa v potopu v Noetovih dneh. Dinozavri so bili plazilci in nekatere vrste le teh so bile zelo podobne kuščarjem. (Dejansko grška beseda sauros pomeni kuščar; glej tudi 3. Moj. 11:29.) Vse vrste dinozavrov niso bile enako velike rasti; in tudi če so živeli do potopa, Noetu ni bilo potrebno vzeti v barko par največjih. Lahko da je vzel par manjše »vrste« in še vedno je s tem izpolnil Božje naročilo. (1. Moj. 6:19, 20; 7:14)
Neki prevodi Biblije (Septuaginta, Novi Svet in tudi naš prevod) so hebrejsko besedo tanninim prevedli z »zmaj«. (Psalm 74:13; Iz. 27:1) Izraz »zmaj« najdemo tudi v krščanskih grških spisih. Nekateri mislijo, da beseda le ni čisto mitološkega izvora, ker se je prvotno nanašala na velika stvarjenja, kot so bili dinozavri, temveč da je šele dolgo po tem, ko so te ogromne živali izumrle postala pojem za mit. Zanimivo pa je, da so mnoge mitološke slike »zmajev« zelo podobne tem plazilcem, to je dinozavrom.
● Je pravilno, če kristjan prosi svoje starše, starega očeta ali babico za blagoslov, kot je to običaj v nekaterih predelih Latinske Amerike?
BIBLIJA pokazuje, da so v starih časih Božji služabniki blagoslavljali druge. Jehova je blagoslovil faraona, kar naj bi pomenilo, da mu je želel dobro. (1. Moj. 47:7) Tudi Rebeko je njena družina blagoslovila, ko je odšla zdoma in iz Mezopotamije, ko se je poročila z Izakom. (1. Moj. 24:60) Tudi Izak in Jakob sta posebej blagoslovila svoje potomce. (Hebr. 11:20, 21) V soglasju s Pregovori 30:11 bi morali otroci blagoslavljati svoje starše.
Z biblijskega stališča se temu, da starši ali stari starši blagoslové svoje otroke ali vnuke ne more prigovarjati. Ker se celo v deželah, kjer ni običaj prositi za tak blagoslov, blagoslavlja druge. Tako se med Jehovinimi služabniki večkrat zgodi, da zaželijo drug drugemu Božji blagoslov ob kakšnem posebnem delu, ali da bi svojemu Stvarniku tudi na nekem drugem kraju zvesto služili.
Zanimivo je, da je v mnogih jezikih pozdrav dejansko blagoslov. Tako na primer v angleščini »good by«, kar pomeni zbogom, to je pa tudi pozdrav v našem jeziku.
Če v kraju, kjer živiš ni v navadi »prositi za blagoslov« ali koga blagoslavljati (kot je to slučaj v Latinski Ameriki), tedaj ni potrebno, da tak običaj uvajate. Celo v krajih, kjer je to običajno, mora kristjan paziti na neke dejavnike te navade. Potrebno se je vprašati: »Imam pravilno stališče o takšnem blagoslavljanju, ali pa je to zame le običajna fraza?« Tedaj sklicevanje na Boga ni pravilno, ker ne prihaja iz srca. (Primerjaj Matevž 15:4—7.) Paziti se tudi mora, da kristjan ne postane vraževeren ter da ne začne gledati na takšno blagoslavljanje kot na čaranje. Če starši ali stari starši niso Jehovini služabniki, tedaj je sporno še religiozno razumevanje dotičnega. Kako bo namreč nekdo, ki ne ceni pravega oboževanja, pravilno prosil Boga za blagoslov (za nekega otroka, na primer), če pravega Boga sploh ne pozna?
Čeprav z biblijskega gledišča nekomu, ki prosi svoje starše ali stare starše za blagoslov ne gre prigovarjati, pa se mora dotični vseeno dati voditi svoji po Bibliji šolani vesti, ko bo odločal, kaj narediti. Kristjan bo gotovo želel, da ne napravi ničesar, kar bi lahko bilo povod za spotikanje ali s čemer bi napačno postopal pred Bogom. (Filip. 1:10)