29. POGLAVJE
Jehova je izbral Jozueta
Mojzes je dolga leta vodil izraelski narod. Ko se je bližal konec njegovega življenja, mu je Jehova rekel: »Ti ne boš vodil Izraelcev v Obljubljeno deželo. Dovolim pa ti, da si deželo ogledaš.« Mojzes je potem prosil Jehova, naj izbere novega vodja, ki bo skrbel za ljudstvo. Jehova mu je rekel: »Pojdi k Jozuetu in mu povej, da sem ga izbral za vodja.«
Mojzes je Izraelcem povedal, da bo kmalu umrl in da je Jehova izbral Jozueta, da jih bo vodil v Obljubljeno deželo. Jozuetu pa je nato rekel: »Ne boj se. Jehova ti bo pomagal.« Kmalu zatem se je Mojzes odpravil na goro Nebo in od tam mu je Jehova pokazal deželo, ki jo je obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu. Mojzes je bil star 120 let, ko je umrl.
Jehova je Jozuetu rekel: »Pojdite čez reko Jordan v Kanaan. Pomagal ti bom, prav kakor sem pomagal Mojzesu. Glej, da boš vsak dan bral moj Zakonik. Ne boj se. Bodi pogumen. Naredi vse, kar sem ti naročil.«
Jozue je poslal dva oglednika v mesto Jeriha. V naslednji zgodbi bova izvedela, kaj se je zgodilo s tem mestom. Ko sta se vrnila k Jozuetu, sta povedala, da je pravi čas, da gredo v Kanaan. Naslednji dan je Jozue naročil Izraelcem, naj se pripravijo za odhod. Nato je duhovnikom, ki so nesli Skrinjo zaveze, rekel, naj gredo pred vsemi ostalimi Izraelci k reki Jordan. V tem obdobju leta Jordan preplavlja bregove. Ampak takoj, ko so se duhovniki s stopali dotaknili reke, se je voda, ki je pritekala od zgoraj, ustavila, ostala voda pa je odtekla naprej. Duhovniki so šli po suhem do sredine rečne struge in tam stali, dokler ni šel čez cel narod. Ta čudež jih je sigurno spomnil na to, kaj je Jehova naredil pri Rdečem morju, a ne?
In tako so Izraelci po dolgih letih končno prišli v Obljubljeno deželo. V njej so lahko gradili hiše in mesta. Posejali so lahko polja ter zasadili vinograde in sadovnjake. Ker je bilo v Obljubljeni deželi tako veliko dobre hrane in pijače, se je imenovala dežela, v kateri tečeta mleko in med.
»Jaz, Jehova, vas bom vedno vodil in skrbel za vas tudi v izsušeni deželi.« (Izaija 58:11)