Jehova ni pozabil na Jožefa

Medtem ko je bil Jožef v ječi, je imel faraon, ki je bil kralj v Egiptu, nenavadne sanje. Nihče mu jih ni znal razložiti. Potem mu je eden od njegovih služabnikov rekel, da bi mu Jožef lahko povedal, kaj pomenijo te sanje. Faraon je takoj ukazal, naj mu pripeljejo Jožefa.

Jožefa je vprašal: »Ali mi lahko poveš, kaj pomenijo moje sanje?« Jožef mu je pojasnil: »Sedem let bo v Egiptu veliko hrane, nato pa bo sedem let pomanjkanje hrane. Izberi nekoga, ki je moder, in mu naroči, naj naredi zaloge hrane, tako da tvoje ljudstvo ne bo ostalo brez hrane.« Faraon pa mu je rekel: »Kar tebe bom izbral! Ti boš drugi najbolj pomemben mož v Egiptu!« Kako je Jožef vedel, kaj pomenijo faraonove sanje? Jehova mu je pomagal.

Naslednjih sedem let je Jožef zbiral zaloge hrane. Potem pa je, tako kot je rekel, po vsej zemlji primanjkovalo hrane. Od vsepovsod so ljudje prihajali kupovat hrano od Jožefa. Njegov oče Jakob je slišal, da je v Egiptu hrana, zato je deset svojih sinov poslal kupit nekaj hrane.

Ko so Jakobovi sinovi prišli k Jožefu, jih je takoj prepoznal, oni pa niso vedeli, da je njihov brat. Jožefu so se priklonili, prav kakor je sanjal, ko je bil mlad fant. Hotel je videti, ali so še vedno polni sovraštva, zato jim je rekel: »Vohuni ste! Radi bi ugotovili, kje je naša dežela nezaščitena!« Rekli so mu: »Ni res! Smo iz Kanaana. Bilo nas je 12 bratov. Eden je umrl, najmlajši pa je ostal pri očetu.« Jožef jim je potem rekel: »Pripeljite mi najmlajšega brata, pa vam bom verjel.« Tako so se Jožefovi bratje vrnili domov k svojemu očetu.

Ko je Jakobu in njegovi družini znova zmanjkalo hrane, je svoje sinove še enkrat poslal v Egipt. Tokrat so vzeli s seboj svojega najmlajšega brata, Benjamina. Jožef je hotel preizkusiti svoje brate, zato je v Benjaminovo vrečo z žitom skril svojo srebrno čašo in nato brate obtožil, da so mu čašo ukradli. Ko so Jožefovi služabniki v Benjaminovi vreči našli čašo, so bili bratje začudeni. Jožefa so vztrajno prosili, naj namesto Benjamina kaznuje njih.

Jožef je tako videl, da so se njegovi bratje spremenili. Ni več mogel skrivati svojih čustev. Razjokal se je in rekel: »Jaz sem Jožef, vaš brat. Ali je moj oče še živ?« Njegovi bratje so bili zelo presenečeni. Rekel jim je: »Naj vam ne bo hudo zaradi tega, kar ste mi naredili. Bog me je poslal sem, da vam reši življenje. Zdaj pa pohitite domov in pripeljite sem mojega očeta.«

Šli so domov, da bi povedali očetu dobro novico in ga odpeljali v Egipt. Po dolgih letih je bil Jožef končno spet s svojim očetom.