Jakob je dobil dediščino

Izak je bil star 40 let, ko se je poročil z Rebeko. Imel jo je zelo rad. Čez čas sta dobila dva sinova, ki sta bila dvojčka.

Starejšemu je bilo ime Ezav, mlajšemu pa Jakob. Ezav je rad preživljal čas v naravi in je bil dober lovec. Jakob pa je bil raje doma.

V tistem času je bilo v navadi, da je najstarejši sin po očetovi smrti dobil največ zemlje in denarja. To se je imenovalo dediščina. V Izakovi družini pa je dediščina vključevala še nekaj posebnega: Jehova bo po dediču izpolnil tudi obljube, ki jih je dal Abrahamu. Ezavu te obljube niso veliko pomenile, Jakobu pa so bile zelo pomembne.

Nekega dne je Ezav po celodnevnem lovu prišel domov zelo utrujen. Ko je zavohal dobro jed, ki jo je skuhal Jakob, je rekel: »Zelo sem lačen! Daj mi nekaj te rdeče enolončnice!« Jakob mu je odgovoril: »Dal ti jo bom, ampak najprej mi obljubi, da mi boš dal svojo dediščino.« Ezav je rekel: »Vseeno mi je za dediščino! Kar imej jo. Samo daj mi jesti.« Ali misliš, da je bilo to, kar je naredil Ezav, modro? Ne, ni bilo. Ezav se je za skledo navadne enolončnice odpovedal nečemu zelo dragocenemu.

Ko je bil Izak že zelo star, je prišel čas, da blagoslovi svojega starejšega sina. Ampak Rebeka je pomagala mlajšemu sinu Jakobu, da je on dobil blagoslov. Ko je Ezav to izvedel, je bil zelo jezen na svojega brata dvojčka in ga je nameraval ubiti. Izak in Rebeka sta hotela zaščititi Jakoba, zato sta mu rekla: »Pojdi k svojemu stricu Labanu in ostani pri njem, dokler se Ezav ne pomiri.« Jakob je ubogal nasvet svojih staršev in je zbežal, da bi si rešil življenje.