Zaslišan pred sanhedrinom, nato poslan k Pilatu

Noč se že nagiba h koncu, ko Peter tretjič zataji Jezusa. Sanhedrin konča svoj prirejeni sodni proces in se razide. Takoj ob zori v petek zjutraj se člani sanhedrina spet sestanejo, verjetno zato, da bi nezakonitemu nočnemu sojenju nadeli videz zakonitosti. Pred njih privedejo Jezusa.

Sodišče zopet zahteva: »Če si ti Kristus, nam povej.« Jezus odvrne: »Tudi če bi vam povedal, tega ne bi verjeli. In če bi vas vprašal, mi gotovo ne bi odgovorili.« Kljub temu jim Jezus pogumno da vedeti, da je on tisti, ki je napovedan v Danielu 7:13. Reče namreč: »Sin človekov pa bo odslej sedel na Božji mogočni desni strani.« (Luka 22:67–69; Matej 26:63)

Sodišče vztraja: »Ali si torej Božji Sin?« Jezus odgovori: »Sami pravite, da sem.« Videti je, da je to zanje upravičen razlog, da Jezusa obtožijo bogokletja in ga ubijejo. »Ne potrebujemo drugega pričevanja,« rečejo. (Luka 22:70, 71; Marko 14:64) Zato Jezusa zvežejo in ga odvedejo k rimskemu deželnemu upravitelju Ponciju Pilatu.

Juda Iškarijot morda vidi, da Jezusa odvedejo k Pilatu. Ko se zave, da je Jezus obsojen, ga malo zapeče vest in se ga pomalo loteva obup. Toda namesto da bi se obrnil k Bogu in se iskreno pokesal, gre raje vrnit 30 srebrnikov. Juda višjim duhovnikom reče: »Grešil sem, ko sem izdal pravično kri.« Ti pa mu brezsrčno odgovorijo: »Kaj nam mar? To je tvoja stvar!« (Matej 27:4)

Juda 30 srebrnikov vrže v tempelj, nato pa k svojim grehom prida še poskus samomora. Ko se poskuša obesiti, se očitno veja, na katero je zavezal vrv, zlomi. Njegovo telo pade na skale, ki so spodaj, in se raztrešči. (Apostolska dela 1:17, 18)

Še vedno je zgodaj zjutraj, ko Jezusa odvedejo do palače Poncija Pilata. Toda Judje, ki ga tja peljejo, vanjo nočejo vstopiti. Menijo, da bi jih takšen stik z Nejudi omadeževal in potem 15. nisana – prvi dan praznika nekvašenih kruhkov, na katerega se gleda kot na del pashalnega obdobja – ne bi mogli jesti obeda.

Zato Pilat pride ven in jih vpraša: »Česa obtožujete tega človeka?« Odgovorijo mu: »Če ta človek ne bi bil hudodelec, ti ga ne bi izročili.« Pilatu se morda zdi, da hočejo nanj pritisniti, zato reče: »Vzemite ga sami in ga sodite po svoji postavi.« Judje nato razkrijejo svoj morilski naklep, ko rečejo: »Nam ni dovoljeno nikogar ubiti.« (Janez 18:29–31)

Če bi Jezusa ubili med praznovanjem pashe, bi s tem verjetno zanetili javni nemir. Če pa tem Judom uspe doseči, da bi Jezusa na podlagi politične obtožbe usmrtili Rimljani, ki so za to pooblaščeni, bi bili s tem sami oproščeni odgovornosti pred ljudstvom.

Verski voditelji Pilatu ne povejo, da so Jezusa obtožili bogokletja. Zdaj si izmislijo še druge lažne obtožbe: »Tega človeka smo zalotili, [1.] da navaja naš narod na nepokornost in [2.] prepoveduje plačevati davke cesarju ter [3.] da zase pravi, da je Kristus, kralj.« (Luka 23:2)

Ker je Pilat predstavnik Rima, bi ga upravičeno lahko skrbela obtožba, da se ima Jezus za kralja. Zato gre nazaj v palačo in k sebi pokliče Jezusa ter ga vpraša: »Ali si ti kralj Judov?« Povedano drugače: »Ali si prekršil zakon imperija s tem, da si se razglasil za kralja in se tako postavil po robu cesarju?« Jezus morda zato, da bi ugotovil, koliko je Pilat že slišal o njem, vpraša: »Ali si to rekel sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« (Janez 18:33, 34)

Pilat z besedami »Mar sem jaz Jud?« nekako prizna, da o Jezusu ne ve nič. Rad bi pa kaj izvedel, zato doda: »Tvoj lastni narod in višji duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« (Janez 18:35)

Jezus se ne poskuša izogniti glavnemu vprašanju, ali je kralj ali ni. Odgovor, s katerim postreže, nedvomno zelo preseneti upravitelja Pilata.