Na smrt žalosten moli

Jezus zdaj konča svojo molitev z zvestimi apostoli. Skupaj odpojejo hvalnice in odidejo na Oljsko goro. (Marko 14:26) Odpravijo se proti vzhodu na kraj, ki se imenuje vrt Getsemani, v katerega Jezus rad zahaja.

Ko prispejo do tega lepega kraja, krog in krog obdanega z oljkami, Jezus tu pusti osem svojih apostolov. Najbrž ostanejo blizu vhoda v vrt, saj jim Jezus reče: »Tu se usedite, jaz pa bom šel tja molit.« Z ostalimi tremi apostoli, Petrom, Jakobom in Janezom, pa se odpravi v notranjost vrta. Zatem se zelo vznemiri in jim reče: »Moja duša je na smrt žalostna. Ostanite tukaj in bedite z menoj.« (Matej 26:36–38)

Jezus gre nekoliko stran od njih, pade na tla in začne moliti. Glede česa moli k Bogu v tem težkem trenutku? Takole moli: »Oče, tebi je mogoče vse. Odstrani ta kelih od mene. Toda ne, kar hočem jaz, ampak kar hočeš ti.« (Marko 14:35, 36) Kaj s tem misli? Ali odstopa od svoje vloge Odkupitelja? Nikakor ne!

Jezus je že iz nebes opazoval neznosno trpljenje, ki so ga Rimljani povzročali ljudem ob usmrtitvah. Ker pa je sedaj tudi on človek, ki ima izrazite občutke in lahko čuti bolečino, se ne veseli tega, kar ga čaka. Vendar za to, da se ga polašča huda tesnoba, obstaja še pomembnejši razlog. Zaveda se, da lahko to, da bo usmrčen kot zloglasen zločinec, prinese sramoto Očetovemu imenu. Čez nekaj ur ga bodo kot bogokletnika obesili na kol.

Jezus nekaj časa moli, potem pa se vrne in vidi, da Peter, Jakob in Janez spijo. Petru reče: »Mar niste mogli niti ene ure prebedeti z menoj? Bedite in molite, da ne boste prišli v skušnjavo.« Ve, da so tudi apostoli pod pritiskom in da je ura že pozna. Zato doda: »Duh je sicer voljan, toda meso je šibko.« (Matej 26:40, 41)

Nato se še drugič oddalji od apostolov in prosi Boga, naj od njega odstrani »ta kelih«. Ko se vrne, apostoli spet spijo, namesto da bi molili, da ne bi prišli v skušnjavo. Jezus jih ogovori, oni pa ne vedo, »kaj naj mu odgovorijo«. (Marko 14:40) Zdaj gre stran že tretjič ter poklekne in moli.

Jezus je zelo zaskrbljen, saj bo to, da bo umrl kot zločinec, Očetovemu imenu prineslo sramoto. Vendar Jehova sliši molitve svojega Sina. Zato v nekem trenutku k njemu pošlje angela, da bi ga okrepil. Kljub temu Jezus ne neha rotiti svojega Očeta, ampak moli »še bolj vneto«. Čustveni pritisk je neznosen. Jezus na svojih ramenih nosi res veliko breme! Na kocki je njegovo večno življenje in večno življenje verujočega človeštva. Njegov pot postane »kakor kaplje krvi«, ki padajo na zemljo. (Luka 22:44)

Ko se Jezus že tretjič vrne k svojim apostolom, ti spet spijo. »Takšen čas je,« jim reče, »vi pa spite in počivate! Glejte! Približala se je ura, v kateri bo Sin človekov izdan v roke grešnikom. Vstanite, pojdimo! Glejte, moj izdajalec se je približal.« (Matej 26:45, 46)