Čudeži – s čigavo močjo?

Jezus kmalu zatem, ko na domu farizeja Simona govori o odpuščanju, začne svojo drugo oznanjevalsko pot po Galileji. To je že drugo leto njegovega delovanja. Ne potuje sam, z njim je 12 apostolov in nekaj žensk, ki so bile z njegovo pomočjo »rešene hudobnih duhov in ozdravljene bolezni«. (Luka 8:2) Med temi ženskami so Marija Magdalena, Suzana pa tudi Ivana, katere mož je v službi pri kralju Herodu Antipu.

Ko za Jezusa izve več ljudi, se pojavi tudi več nasprotujočih si mnenj glede njegove dejavnosti. To postane še posebej očitno, ko k Jezusu privedejo z demonom obsedenega moškega, ki je slep in ne more govoriti. Jezus ga ozdravi in sedaj ta ni več pod vplivom demona ter lahko vidi in govori. Ljudje preprosto osupnejo in rečejo: »Da ni morda ta Davidov sin?« (Matej 12:23)

Okoli hiše, v kateri stanuje Jezus, je zbrana tolikšna množica ljudi, da on in učenci še jesti ne utegnejo. Niso pa vsi mnenja, da je Jezus obljubljeni »Davidov sin«. Nekateri pismouki in farizeji pridejo celo iz Jeruzalema, vendar ne zato, da bi se učili od Jezusa in ga podprli. Ljudem namreč govorijo, da ga je obsedel »Bélcebub«, s čimer hočejo reči, da sodeluje z »vladarjem demonov«. (Marko 3:22) Ko za vso to zmedo slišijo Jezusovi sorodniki, pridejo, da bi Jezusa odpeljali. Zakaj pa?

Jezusovi lastni bratje zdaj še ne verjamejo, da je Jezus Božji Sin. (Janez 7:5) Jezus, ki naj bi povzročal ta javni nemir, ni prav nič podoben Jezusu, kakršnega so poznali, ko so skupaj odraščali v Nazaretu. Zato sklenejo, da mora biti nekaj narobe z njegovim duševnim stanjem, in rečejo: »Zmešalo se mu je.« (Marko 3:21)

Kaj pa govorijo dejstva? Jezus je ravnokar ozdravil od demona obsedenega moškega, ki lahko zdaj vidi in govori. Tega ne more nihče zanikati. Zato želijo pismouki in farizeji Jezusa z lažno obtožbo spraviti na slab glas. Rečejo namreč: »Ta izganja demone samo z Bélcebubom, vladarjem demonov.« (Matej 12:24)

Jezus ve, o čem pismouki in farizeji razmišljajo, zato reče: »Vsako kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki je v sebi razdeljena, ne bo obstala. Podobno je tudi Satan, če izganja Satana, v sebi razdeljen. Kako bo potem njegovo kraljestvo obstalo?« (Matej 12:25, 26)

Res izjemna logika! Farizeji vedo, da se nekateri Judje ukvarjajo z izganjanjem demonov. (Apostolska dela 19:13) Zato jih Jezus vpraša: »Če jaz izganjam demone s pomočjo Bélcebuba, s čigavo pomočjo jih potem izganjajo vaši sinovi?« Povedano z drugimi besedami: njihova obtožba lahko leti tudi na njih same. Jezus še nadaljuje: »Če pa demone izganjam s pomočjo Božjega duha, ste Božje kraljestvo že zgrešili.« (Matej 12:27, 28)

Jezus ponazori, da je njegovo izganjanje demonov dokaz premoči nad Satanom, z besedami: »Kako lahko kdo vdre v hišo močnega človeka in mu vzame imetje, če ga prej ne zveže? Šele nato mu lahko oropa hišo. Kdor ni na moji strani, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, razsipava.« (Matej 12:29, 30) Pismouki in farizeji so očitno proti Jezusu, s čimer dokazujejo, da so Satanovi pomagači. Tako rekoč razsipavajo oziroma odganjajo ljudi od Božjega Sina, ki deluje z Jehovovo podporo.

Jezus te nasprotnike, za katerimi stoji Satan, posvari: »Človeškim sinovom [bo] odpuščeno vse, ne glede na to, kakšen greh in bogokletje bi bogokletno zagrešili. Temu, ki preklinja svetega duha, pa ne bo nikoli odpuščeno, temveč je kriv večnega greha.« (Marko 3:28, 29) Samo pomislite, kaj te besede sporočajo ljudem, ki Satanu pripisujejo to, kar se očitno dela po Božjem duhu!