Poglavje 64

Nauk o odpuščanju

JEZUS se verjetno z učenci še vedno mudi v isti kafarnaumski hiši. Ker je beseda tekla ravno o tem, kako ravnati v sporih med brati, ga Peter zdaj vpraša: ”Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?“ Judovski verski učitelji namreč odrejajo, naj se odpušča do trikrat. Zato se Petru verjetno zdi hudo velikodušno, ko mimo tega predlaga: ”Do sedemkrat?“

Pa je že sama misel, da bi se to štelo, popolnoma zgrešena. Jezus namreč Petra popravi: ”Ne pravim ti sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.“ Pravi torej, da glede tega, kolikokrat naj bi Peter odpustil svojemu bratu, ni prav postavljati nikakršnih meja.

Da bi učencem to, da so dolžni odpuščati, še bolj vbil v glavo, jim Jezus pove priliko. Ta pripoveduje o kralju, ki hoče napraviti obračun s svojimi služabniki. Predenj privedejo služabnika, ki mu je dolžan ogromno denarja, 10.000 talentov ali 60.000.000 denarjev. Ta mu teh niti približno ne more vrniti. Zato mu kralj, kot razpreda Jezus naprej, ukaže, naj proda sebe, ženo in otroke in s tem poravna dolg.

Takrat služabnik pade gospodarju pred noge in ga prosi: ”Potrpi z menoj in vse ti povrnem.“

Gospodarju se človek zasmili in milostno mu odpusti ves ta silni dolg. Kmalu zatem pa ta služabnik sreča drugega služabnika, ki mu dolguje borih 100 denarjev. Zgrabi ga za vrat in ga med davljenjem terja: ”Vrni, kar si dolžan[!]“

Ta drugi služabnik pa denarja nima. Zato pade pred svojega upnika in ga prosi: ”Potrpi z menoj in ti povrnem.“ Ta pa ne pozna usmiljenja tako kot njegov gospodar, ampak spravi tovariša v ječo.

To, nadaljuje Jezus, pa vidijo drugi služabniki in o tem povedo gospodarju. Ta se ujezi in brž pošlje po služabnika. ”Hudobni služabnik!“ mu reče. ”Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega tovariša, kakor sem se jaz tebe usmilil?“ Gospodarja to tako razjezi, da neusmiljenega služabnika izroči ječarjem, dokler mu ne bo povrnil vsega dolga.

Na koncu pa Jezus sklene: ”Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.“

Res odličen nauk o odpuščanju! Prav vse, s čimer bi se kak krščanski brat pregrešil proti nam, je namreč v resnici prava malenkost v primerjavi z velikim dolgom, grehom, ki nam ga odpušča Bog. Za povrh pa nam Bog Jehova odpušča tisočkrat in tisočkrat. Kolikokrat niti ne vemo, da smo se pregrešili zoper njega! Ali ne bi torej mogli tudi mi nekajkrat odpustiti svojemu bratu, tudi če bi se morda po pravici smeli pritoževati čezenj? Kar spomnimo se: Jezus je v pridigi na gori jasno in glasno rekel, da bo Bog odpustil ”naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom“. Matej 18:21-35; 6:12; Kološanom 3:13

▪ Zakaj Peter sprašuje o odpuščanju bratu in zakaj se mu verjetno zdi velikodušno, če bi bil pripravljen odpustiti sedemkrat?

▪ Kako se kraljev odgovor na služabnikovo prošnjo razlikuje od služabnikovega odgovora na prošnjo drugega služabnika?

▪ Kakšen nauk razberemo iz Jezusove prilike?