Na obisku v Kostariki

PRED petsto leti so bili Španci prvi, ki so obiskali to področje. Poimenovali so ga Kostarika (bogata obala), saj so mislili, da bodo našli obilo zlata. To iskanje se je na koncu izkazalo za neuspešno. Kostarika danes ni znana kot vir dragocenih kovin, ampak kot ena od dežel z najbogatejšo biotsko raznovrstnostjo na zemlji.

Kostaričani so znani kot Ticos. To pa zato, ker besedam ponavadi dodajo končnico »-ico« in s tem tvorijo pomanjševalnice. Namesto da bi na primer rekli »un momento« (samo trenutek), bodo morda rekli »un momentico« (samo kratek trenutek). V vsakodnevnih pogovorih pogosto rečejo »¡pura vida!« (Čisto življenje!). S to besedno zvezo izrazijo hvaležnost ali strinjanje oziroma jo uporabijo kot pozdrav ali slovo.

Ena od najbolj priljubljenih jedi na Kostariki je gallo pinto (kar dobesedno pomeni »pisan petelin«). Riž in fižol kuhajo posebej, nato pa še skupaj z začimbami. Gallo pinto se lahko postreže za zajtrk, kosilo ali pa večerjo. Tradicionalna pijača je café chorreado – kava, pripravljena tako, da v filter iz blaga, ki je ponavadi na lesenem stojalu, dajo kavo in jo nato prelijejo z vročo vodo.

Na Kostariki je okoli 450 krščanskih občin Jehovovih prič. Shode imajo v desetih jezikih, med katerimi so kostariški znakovni jezik in dva jezika domorodcev – bribri in cabecar.