Hrepenimo po koncu trpljenja!
Khieuju se je trpljenje pričelo, ko so ubili njegovega očeta, ker je ta kravam pustil, da so šle na bližnje polje koruze. Pozneje so kamboški Rdeči Kmeri usmrtili njegovo mamo in sestri. Nato je Khieu stopil na kopensko mino in utrpel hude poškodbe. Šestnajst dni je v džungli čakal na pomoč. Morali so mu amputirati nogo. »Nisem hotel živeti,« pravi Khieu.
MORDA ste že opazili, da trpljenje ne dela razlik. Naravne nesreče, bolezni in invalidnost, nasilni kriminal ter druge tragedije lahko doletijo kogar koli, kjer koli in kadar koli. Humanitarne organizacije si neutrudno prizadevajo, da bi preprečile ali vsaj olajšale trpljenje ljudi. Toda kaj so dosegle?
Razmislite o enem primeru – o boju proti lakoti. Po besedah časopisa Toronto Star zaradi naravnih nesreč mnogi ostanejo brez doma in hrane. Vendar časopis poroča, da »organizacije, ki skušajo zmanjšati lakoto, pri tem ovira čedalje več nasilja«.
Politični voditelji ter odgovorni v socialnem in zdravstvenem varstvu se trudijo po svojih najboljših močeh lajšati trpljenje, toda rezultati so zaskrbljujoči. Programi za pospeševanje gospodarske rasti niso odpravili revščine. Cepiva, zdravila in napredni kirurški postopki ne morejo pozdraviti vseh bolezni. Policisti in pripadniki mirovnih sil nemočno opazujejo, kako nasilnim kriminalnim dejanjem ni videti konca oziroma se še stopnjujejo.
Zakaj je toliko trpljenja? Ali je Bogu mar za to, kar ljudje prestajajo? Kot bomo videli, so milijoni na ti vprašanji našli zadovoljive odgovore v Svetem pismu.