Žvižgajoči govor – domiselna metoda »komuniciranja«

OD DOPISNIKA ZA PREBUDITE SE! IZ MEHIKE

◼ Mazateki, ki živijo v gorati zvezni državi Oaxaca v Mehiki, nimajo niti hišnega niti mobilnega telefona. Vseeno pa se med sabo lahko pogovarjajo, ko denimo na pobočjih hribov obdelujejo plantaže kavovca, in to tudi, če so drug od drugega oddaljeni dva kilometra ali več. V čem je njihova skrivnost? Nekoč davno so Mazateki razvili žvižgajočo obliko svojega jezika. Mladi Pedro, ki je tudi pripadnik tega ljudstva, pravi: »Mazateščina je tonski jezik. Kadar torej žvižgamo, posnemamo ton in ritem govorjene besede. Pri žvižganju si ne pomagamo s prsti, temveč to delamo samo z ustnicami.«a

Pedrov prijatelj Fidencio prednosti žvižgajočega govora pojasnjuje takole: »Z žvižganjem se sporazumevamo na večje razdalje in ponavadi so to krajši pogovori. Oče na primer pošlje sina v trgovino, da bi kupil tortilje, vendar mu pozabi povedati, da naj vzame še paradižnik. Če je fant že predaleč, da bi slišal govorjeno besedo, mu oče lahko to sporoči z žvižganjem.«

Tudi Jehovove priče se med seboj kdaj pa kdaj sporazumevajo z žvižganjem. Pedro pojasnjuje: »Kadar se odpravim na oddaljeno področje in želim povabiti sokristjana, naj se mi pridruži, mi ni treba iti prav do njegove hiše. Preprosto mu zažvižgam.«

Pedro še pravi: »Da bi lahko vedeli, kdo ‚govori‘, ima vsak svoj značilni stil žvižganja. Običajno se z žvižganjem sporazumevajo samo moški. Ženske ta jezik verjetno razumejo in ga tudi uporabljajo za sporazumevanje z družinskimi člani, vendar pa ne bodo tako komunicirale kar z vsakim moškim. To bi bilo nespodobno.«

Žvižgajočega govora pa ne poznajo samo Mazateki, temveč tudi druga ljudstva, ki živijo na Kanarskih otokih, Kitajskem in Papui Novi Gvineji. Ponavadi so to ljudstva, ki živijo v gorah in v gosto poraslih gozdovih. Pravzaprav verjetno obstaja več kot 70 vrst žvižgajočih jezikov, vsaj 12 od teh pa so jih že preučili.

Ne moremo si kaj, da ne bi občudovali človekove ustvarjalnosti. Zares, ko ta dar združimo z gorečo željo po komuniciranju, nam meje postavlja le še naša domišljija – ta pa je, kot je videti, skoraj brezmejna!

[Podčrtna opomba]