Plod ustvaritve?

Hroščev razpršilni sistem

◼ Hrošč prasketač, ki ni dolg niti dva centimetra, je znan po svojem edinstvenem obrambnem sistemu. Če je ogrožen, iz svojega zadka razprši vrelo, smrdečo tekočino in paro, s čimer odžene pajke, ptice in celo žabe.

Razmislite: Hrošč ima »tik ob zadnjični odprtini par žlez«. Vsaka žleza ima zbiralnik s kislino in vodikovim peroksidom ter zgorevalno komoro, v kateri prihaja do kemičnih reakcij in je polna vodotopnih encimov. Hrošč lahko v obrambi tekočino iz zbiralnikov izbrizga v zgorevalni komori, da pride do kemične reakcije. Rezultat? Smrdeče kemikalije, voda in para se pri temperaturi okoli 100 stopinj Celzija razpršijo po napadalcu. Čeprav zgorevalni komori v dolžino ne merita niti milimeter, lahko hrošč spreminja hitrost, smer in gostoto svojega strupenega pršila.

Raziskovalci preučujejo prasketača, da bi ugotovili, kako razviti učinkovitejše in naravi prijaznejše razpršilne sisteme. Odkrili so, da hrošč ne uporablja le enosmernih odvodnih zaklopk, ki spuščajo kemikalije v zgorevalni komori, temveč ima tudi zaklopko, ki se odpre in izloči kemikalije le takrat, ko je v komori dosežen določen pritisk. Inženirji upajo, da bodo lahko razpršilni sistem, kakršnega ima prasketač, uporabili pri avtomobilskih motorjih in gasilnih aparatih ter medicinskih pripomočkih, kot je denimo inhalator. Profesor Andy McIntosh z univerze v Leedsu (Anglija) pravi: »Še nihče ni preučil hrošča s fizikalnega in inženirskega vidika tako, kot smo ga mi – in sploh se nismo zavedali, kako veliko se bomo naučili od njega.«

Kaj menite? Ali se je prasketačev zapleten sistem zaklopk, izgorevanja in eksplozije razvil po naključju? Ali pa je plod ustvaritve?

[Navedba vira slike na strani 18]

Oxford Scientific/photolibrary