Naša izmučena Zemlja
LETA 1805 sta znana raziskovalca Meriwether Lewis in William Clark prišla do reke Columbia, ki teče po današnji ameriški zvezni državi Washington.a Njuno pozornost je bolj kot reka sama pritegnila velika količina lososov v reki. »Količina teh rib je skoraj neverjetna,« sta napisala v ladijski dnevnik. »Z vodnim tokom jih plava zelo veliko. Naplavlja jih na kopno, tako da jih morajo Indijanci samo pobrati, razpoloviti in na lesu posušiti.« Zares, lososov je bilo toliko, da so Indijanci posušene uporabljali kot gorivo!
Danes je zgodba precej drugačna. »Znanstveniki že več kot desetletje vedo, da ribe iz oceanov polovijo hitreje, kot se te množijo,« piše v poročilu Newsweeka. Denimo iz severnega Atlantika je po ocenah izginilo 90 odstotkov divjih lososov.
Vendar ni osiromašena samo ribja populacija. Neverjetno hitro se uničujejo naravni viri, kot so fosilna goriva, rudnine in les. Svetovni sklad za naravo (WWF) poroča, da je bilo med letoma 1970 in 1995 uničenih 30 odstotkov Zemljinih naravnih virov. Črpanje teh je pogosto dvorezni meč, saj se lahko z metodami, ki se pri tem uporabljajo, uničujejo naravna življenjska okolja.
Nekateri ljudje menijo, da lahko človek težave, ki si jih je nakopal, tudi sam reši. Če navedemo primer: v mnogih industrijskih mestih se je v zadnjih letih zmanjšalo onesnaževanje zraka. Ali takšni žarki upanja pomenijo, da človek pridobiva nadzor nad tem, kar se dogaja?
[Podčrtne opombe]
a Lewis in Clark sta bila poslana, da raziščeta in kartirata novo kupljeno področje zahodno od reke Misisipi.
[Navedba vira slike na strani 3]
© Kevin Schafer/CORBIS