Upanje – ali res vpliva na življenje?
DANIEL je bil star komaj deset let, a se je že leto dni bojeval z rakom. Zdravniki, vsi njegovi bližnji in prijatelji so že obupali. Daniel pa se ni predal. Bil je prepričan, da bo odrasel, postal raziskovalec in nekega dne pomagal odkriti zdravilo proti raku. Veliko optimizma mu je vlival pričakujoč prihod zdravnika, specialista za zdravljenje posebne vrste raka, kakršnega je imel. Ko je ta dan prišel, pa je moral zdravnik svoj obisk zaradi slabega vremena odpovedati. Danielu je upanje splahnelo. Prvič je bil povsem otopel. Po nekaj dneh je umrl.
O Danielovem primeru je govoril zdravnik, ki je preučeval vlogo upanja in brezupa v povezavi z zdravjem. Morda ste tudi vi že slišali podobne zgodbe. Denimo starejši človek se bliža smrti, a želi doživeti nekaj dolgo pričakovanega – morda obisk ljubljene osebe ali kakšno obletnico. Ko je dogodek mimo, kmalu umre. Zakaj se to dogaja? Ali je upanje res lahko tako močna sila, kot nekateri menijo?
Vse več medicinskih raziskovalcev meni, da optimizem, upanje in druga pozitivna čustva res močno vplivajo na človekovo življenje in zdravje. Vendar si ljudje v takšnih pogledih niso edini. Nekateri raziskovalci pravijo, da je vse to samo nekaj, kar se prenaša iz roda v rod in nima znanstvene podlage, ter menijo, da imajo fizične bolezni zgolj fizične vzroke.
Seveda skepticizem glede pomembnosti upanja ni nič novega. Pred dobrima tisočletjema so grškega filozofa Aristotela zaprosili, naj definira upanje. Dejal je: »To je sanjarjenje pri belem dnevu.« Ameriški državnik Benjamin Franklin, ki je živel pred nekaj stoletji, pa je sarkastično pripomnil: »Kdor živi od upanja, bo umrl nepotešen.«
Kakšna je potem resnica glede upanja? Ali so to vedno samo pobožne želje, iskanje tolažbe v praznih sanjah? Ali pa lahko na upanje gledamo kot na nekaj več – nekaj, kar vsi mi potrebujemo, da bi bili zdravi in srečni, nekaj, kar je utemeljeno in nam res koristi?