Med – sladek zdravnik

NEKATERI zdravstveni raziskovalci so navdušeni nad zelo učinkovitimi razkuževalnimi in protivnetnimi lastnostmi medu. Kanadski časopis The Globe and Mail poroča: »V nasprotju z arzenalom umetnih antibiotikov, ki so neučinkoviti za mikrobe, odporne proti antibiotikom, je med, kar se tiče okuženih ran, uspešen vsaj pri nekaterih mikrobih.«

Kaj je tisto, kar daje medu zdravilne sposobnosti? Odgovor je v čebeli, ki nabira cvetni nektar. Čebelja slina vsebuje glukozidazo, ključni encim, ki v nektarju cepi glukozo. Stranski proizvod te cepitve je vodikov peroksid, ki se običajno uporablja za čiščenje in razkuževanje ran. Če ga nanesemo na rano, je njegov učinek navadno kratkotrajen, toda z medom je drugače. »Ko je med enkrat na rani, ga telesne tekočine nekoliko razredčijo, kar zmanjša naravno kislost medu,« poroča Globe. V tem manj kislem okolju prične delovati encim. V medu je cepljenje sladkorja počasno in enakomerno. Pri tem procesu se počasi sprošča toliko vodikovega peroksida, da lahko ubije bakterije, medtem pa ne škoduje zdravemu tkivu okoli rane.

Med ima več značilnosti, ki lahko vplivajo na zdravljenje rane, piše v Globu. »Tanka plast medu ustvarja vlažno okolje, ki varuje kožo in preprečuje nastanek trde kraste. Spodbuja rast in tvorbo novih krvnih kapilar ter sproži rast celic, ki proizvajajo novo kožo.« Poleg tega antioksidanti v medu delujejo protivnetno, kar »zmanjšuje otekanje, izboljšuje krvni obtok in preprečuje gnojenje rane«.

»Vendar pa med ni za vse,« svarijo v poročilu. Ocenjujejo, da so spore, ki povzročajo botulizem, prisotne v tudi do petih odstotkih medu. Agencije, kot je Health Canada’s Botulism Reference Service, pa tudi pediatrične skupnosti odsvetujejo dajanje medu otrokom, ki so stari manj kot leto dni, ker »dojenčki še nimajo razvite zadosti črevesne mikroflore, ki bi jih varovala pred bakterijo«.