Zapori v krizi

»Graditi več zaporov, da bi rešili problem kriminala, je podobno, kakor če bi se neke smrtne bolezni lotili tako, da bi gradili več pokopališč.« (ROBERT GANGI, STROKOVNJAK ZA PREVZGOJO)

V SVETU, kjer politična korektnost pogosto prekriva temnejšo stran resničnosti, imamo namesto moreče besede »zapor« milejše izraze. Raje uporabljamo »kaznilnica« oziroma »kazenski poboljševalni zavod«, kjer je poskrbljeno za »poklicno usposabljanje« in »socialne storitve«. Toda poglejte pod površino in videli boste, da se danes zapori spoprijemajo s hudimi težavami, na primer s hitro rastočimi stroški vzdrževanja storilcev kaznivih dejanj za zapahi in z vedno večjim prepadom med namenom prestajanja zaporne kazni in dejanskimi rezultati.

Nekateri ljudje dvomijo o učinkovitosti zaporov. Pravijo, da je sicer število zapornikov po svetu res poskočilo na več kot osem milijonov, a se stopnja kriminala v mnogih deželah ni kaj dosti zmanjšala. Poleg tega je veliko ljudi v zaporih zaradi kaznivih dejanj, povezanih z drogami, toda razpoložljivost drog na ulici je še vedno resna zadeva.

Kljub temu mnogi med različnimi kaznimi dajejo prednost zaporu. Menijo namreč, da je s tem, ko je storilec kaznivega dejanja v zaporu, pravici zadoščeno. Neka novinarka označi vnemo, da se kriminalce spravi za zapahe, z besedami »mrzlično zaklepanje«.

Kršilce zakona zapirajo iz štirih glavnih razlogov: 1) da se storilce kaznivih dejanj kaznuje, 2) da se zaščiti družbo, 3) da se prepreči prihodnja kazniva dejanja in 4) da kriminalci z rehabilitacijo oziroma prevzgojo postanejo poslušni zakonu in po izpustitvi na prostost koristni člani družbe. Poglejmo, ali zapori dosegajo te cilje.